Foto: Mina Bulic

Foto: Bibbs

Kolektiv UP Inde je 12. 6. 2017 sklical tiskovno konferenco glede aktualnega dogajanja okrog prodaje in grožnje z evikcijo ter da bi se odzvali na izjave domnevno novega lastnika nekdanje tovarne Inde.

Novinarjem smo predstavili Poročilo o delovanju UP Inde od 5.2.2015 do 1.4.2017. V obdobju dveh let in dveh mesecev je Kolektiv UPI organiziral in izpeljal kar 560 različnih dogodkov, ki so pomembno prispevali k obogatitvi kulturno-umetniške, politične, socialne, športno-rekreacijske in družabne scene v regiji in širše. Med temi lahko posebej izpostavimo 96 glasbenih prireditev, 132 filmskih projekcij, 46 razprav in okroglih miz, 17 delovnih akcij, v katerih smo čistili urejali prostore UPI in njeno okolico, številna predavanja, literarne večere, umetniške razstave, solidarne večerje in brezštevilne priložnosti za tkanje socialnih in solidarnih vezi med ljudmi. Vse to je kolektiv UPI izpeljal s prostovoljnim delom in financiranjem zgolj s prostovoljnimi prispevki obiskovalcev in podpornikov in brez kakršnegakoli institucionalnega financiranja, kot to počnejo vse ostale formalne organizacije. Tako smo dokazali, da je veliko mogoče narediti iz zelo malega, če le obstaja volja, kreativna energija in fokusirano delo. S tem jasno dokazujemo, da smo še kako tu, da so sledi našega dela popisane in jih ni mogoče izbrisati, kot je to poskušal novi domnevni lastnik Krmac v svoji izjavi za medije, češ da ne obstajamo.

V odgovor njegovi nonšalantni ponudbi zaposlitve za člane kolektiva, moramo opozoriti, da gre pri tem za odvračanje pozornosti. Delovanje UPI je usmerjeno v izboljšanje kvalitete življenja vseh prebivalcev, povečevanje politične zavesti in socialne angažiranosti, dela na tem področju pa je toliko, da nam za kaj drugega ne ostane časa. Naše želje in napori pa so vselej usmerjeni v povečevanje samozadostnosti kolektiva.

Eden od očitkov, s katerim se pogosto soočamo, je, da je delovanje UPI nelegalno. Dejstvo je, da je zasedba propadajoče stavbe, ki je več kot desetletje kazila mesto, v tem trenutku pravno-formalno nelegalno dejanje. Toda koncept legalnosti je zgodovinsko in kontekstualno pogojen. To, kar je nelegalno danes, je lahko legalno že jutri. Zakoni so pač arbitrarni dogovori. Zato se nam za razumevanje našega dela zdi bistveno pomembnejši koncept legitimnosti.  To, da je skupina mladih ljudi pred skoraj tremi leti zasedla propadajoč objekt, ker v mestu Koper ni imela druge možnosti za realizacijo lastnih potencialov, je še kako legitimno dejanje. Ko pa nanj pogledamo v luči dogajanja po osamosvojitvi Slovenije, dobi ta legitimnost le še dodatno vrednost.

Inde je namreč del dediščine procesa podržavljanja družbenega premoženja, ki je posledično omogočilo masovno krajo, ki smo ji rekli privatizacija (nekdaj skupnega premoženja). To je bilo nekoč javno podjetje, vendar je po spletu okoliščin, špekulacij in mahinacij pristalo v privatni lasti. Podjetji, ki sta si ga lastili, sta v obdobju zloma nepremičninskega trga končali v stečaju, po novem spletu špekulacij pa je pred pol leta objekt Inde ponovno pristal v posredni lasti države, preko slabe banke, ki pa ga je pred dobrim tednom dni, naposled, spet prodala zasebnikom. Zanimivo bi bilo vedeti, kolikšno škodo je v procesu utrpela država.

Slaba banka je institucija, ki deluje netransparentno. Zanjo ne velja zakonodaja za javni sektor, upravlja pa z javnim premoženjem. Ker deluje po zakonodaji, ki velja za zasebne gospodarske družbe, predstavlja sivo cono v sistemu, preko katerega lahko ponovno  javni denar odteka v zasebne žepe. Povsem upravičeno lahko torej dvomimo o sami legitimnosti prodaje.

Kolektiv Inde je v uporabo vzel objekte, ki moralno še vedno pripadajo javnosti, le spomina na družbeno-škodljive mahinacije ne smemo izbrisati. Prostori Inde so bili nekoč v javni lasti, kolektiv UPI pa jih že tretje leto javnosti aktivno vrača v uporabo, kako bi to lahko bilo slabo?

To, da se je trenutno zamenjal lastnik, za kolektiv ni prav zelo relevantno. Enako bi se morali ukvarjati s komerkoli. Krmac je kupil objekt in pripadajoče parcele vedoč, da v njem deluje UP Inde, vedel je, da je to tvegana naložba in zdaj mu ne preostane drugega kot da se s tem ukvarja. Če že, bi se moral g. Krmac obrniti na DUTB, saj mu je ta prodala stavbo kot kaže, z UPI vred. Kako to, da je to sprejel? Glede na govorice, da je g. Krmac spreten podjetnik, bi rekli, da je vedel, v kaj se spušča, pa vendar se zdaj obnaša, kot da ni bil seznanjen s tem, da kolektiv UPI obstaja.

Koprski župan je pred časom dejal, da ima Koper CMK in da bi lahko delovali v okviru te institucije. Novinarjem smo pojasnili, zakaj CMK ne more biti alternativa prostorom v bivši tovarni Inde. Nekaj podpornikov je dejansko delovalo že v nekdanjem MK&SC, vendar je bilo že takrat težko prodreti s kvalitetnimi predlogi. Kasneje, ko je župan Marka Breclja in DPZN odslovil iz prostorov mladinskega centra, so posamezniki in društva aktivno stopili v kontakt z občino in predstavili številne predloge in možnosti za nadaljnje delovanje centra, ki so bili takrat večinsko odobravani. Nazadnje pa je, ne glede na vse to, taktirko prejela Mojca Vojska. Sedaj je CMK sicer zelo urejen prostor, a ga ja žal možno le najeti za posamezne prireditve. To ni prostor za kreiranje nekomercialne in neinstitucionalizirane umetnosti in kulture. Avtonomije nam nihče ne more podeliti. UPI, tak kot je, nikoli ne bo mogel delovati v institucionaliziranih prostorih, saj je njegovo bistvo nenehen proces definiranja avtonomije.

Če Koper želi biti mesto, mora dopustiti obstoj avtonomnega prostora. Mesto namreč mora nuditi prostor za razvoj tudi alternativni kulturi, saj se le tako lahko razvijajo vsebine, ki niso podvržene zgolj logiki dobičkonosnosti. Z denarjem namreč ni mogoče vsega ovrednotiti in UP Inde je jasen dokaz za to, da je v regiji potreba po takem prostoru velika. To dokazujejo tudi številna pisma podpore, ki smo jih prejeli v preteklih 4 mesecih in ki še vedno prihajajo.

Ta stavba, kjer kolektiv sedaj domuje, zaenkrat omogoča realizacijo vseh planov, ki jih ima UPI za prihodnost. V njej se namreč poleg obstoječe dvorane za prireditve in druženje namerava urediti še prostore za coworking, medijsko platformo – radio, uredništva, knjižnico, solidarno kuhinjo, v zunanjosti pa še skate park. Koper je v nekoč imel največji skatepark v Sloveniji in odkar so ga leta 2011 porušili pod pretvezo, da bodo zgradili novega, so se morali obalni skaterji, BMX-erji in bladerji zadovoljiti z ulico, ali pa se napotiti v bližnja mesta. Na ploščadi pred prostori UPI že stoji nekaj objektov, ki so v uporabi vsak dan. Načrtovan pa je tudi pravi pokrit skatepark v eni izmed stavb bivše tovarne. Kolektiv UPI v bistvu ne potrebuje nič drugega kot to, kar že ima v uporabi.

Foto: Mina Bulic

Foto: Eros Brajko

Foto: Dare Čekeliš

Foto: Mitja Črne

Objavljamo članek v obliki pisma iz zadnje številke časopisa Germinal, ki ga izdaja istoimenski anarhistični kolektiv iz Trsta. V okviru našega programskega cikla Kafeterija Anarhija smo to publikacijo in njeno pestro in bogato uporniško dediščino pred časom predstavili tudi v prostorih U.P. Inde.

V pismu pojasnjujemo dogajanje iz zadnjega leta v U.P. Inde. Glede prodaje nekdanje tovarne še vedno ni nobenih jasnih in uradnih informacij, program U.P.I. pa se odvija naprej. Na italijanski verziji naše spletne strani najdete tudi prevod pisma v italijanščino. Viva pogum in užitek!

Drage komilitonke in dragi komilitoni,

Ponovno se oglašamo iz sosednjega Kopra. Skoraj leto dni je minilo, odkar smo vam zadnjič pisali in v tem času se je zgodilo veliko. Za tale članek smo tokrat izbrali obliko pisma, besedilne vrste, ki je v digitalni dobi nešteto brzečih informacij skorajda izgubila pomen. Ne gre za romantično ali nostalgično izbiro. Pisanje pisma vključuje postanek, nagovor in razmislek. Gre od mene do tebe in če si vzameš čas za branje, lahko morda v prihodnosti ustvariva pravi dialog.

Najprej, pozdrav iz kolektiva Ustvarjalne platforme Inde, ki je nastal in se razvil ob zasedbi opuščene tovarne Inde, na obrobju Kopra. Če na kratko povzamem, gre za združbo mladih ljudi različnih generacij, ki smo se samoorganizirali in pričeli ustvarjati – realizirati ideje, prostore, umetniško-kulturni program, politični boj in nove medosebne odnose, prijateljske, kolegialne, tudi ljubezenske in nenavadne.

Spomniti moramo, da so bili prostori propadajoče tovarne, ki smo jih zasedli in pričeli sanirati in razvijati oktobra 2014, v lasti dveh podjetij v stečaju. To dejstvo nam je omogočilo, da smo prvo leto delovanja preživeli relativno mirno. Stečajna upravitelja omenjenih podjetij smo obvestili, da smo prisotni, eden od njih nam je po uradni dolžnosti sporočil, da s tem ne more soglašati in da bomo morali prostore ob prodaji tovarne zapustiti, kaj dlje od tega pa ni šlo. Mediji so večkrat poročali o naših aktivnostih, v začetku z nekakšnim nelagodjem, saj smo z zasedbo vendarle pod vprašaj postavljali »svetost lastnine«, obenem pa se nihče od nas ni želel izpostavljati in smo imeli precej dela s tem, da smo novinarje izobraževali o zanje neobičajnem načinu nehierarhičnega delovanja skupnosti, ki se je formirala znotraj platforme.

Horizontalno delovanje skupnosti, zasnovano na principu iskanja konsenza na skupščinah, je tudi tisto, kar je najbolj oblikovalo politično držo kolektiva. Na skupščinah smo se znašli ljudje, socializirani v svet hierarhično fiksiranih razmerij, ki smo se naenkrat morali začeti soočati z odgovornostjo ne le do samih sebe in lastnih želja in hotenj, temveč tudi in predvsem do drugih, ki so morda mislili drugače, ter se o vsaki, še tako banalni malenkosti pogovarjati in dogovarjati in naposled najti rešitev, ki je zadovoljila vse vpletene. Ta velikokrat zamudni proces nas je učil potrpežljivosti in solidarnosti.

Komuniciranje z javnostjo je na določeni točki razvoja kolektiva zahtevalo organizirano delovanje. Ustanovili smo redakcijsko skupino, ki je sprva skrbela za spletno stran, nato pa se je začela ozirati za novimi izzivi. Tako je najprej začel nastajati časopis Počasnik, nato pa se je (še počasneje) pričela oblikovati še radijska ekipa. Sočasno se je oblikovala ideja Medijske platforme Inde, ki bi povezala vse našteto. V UP Inde je namreč vključenih kar nekaj ljudi, ki smo brez rednih dohodkov (brezposelni ali občasno brezposelni), z veliko volje, znanja in želje po njem, a vsemu entuziazmu in prostovoljnemu delu navkljub je potrebno najprej poskrbeti za preživetje, pa če bi še tako radi spreminjali svet. Če smo naposled v tem prepuščeni samim sebi, nismo spremenili ničesar. Zato poskušamo iz pridobljenih izkušenj najti načine, kako si to omogočiti skupaj. Najbrž je to nekaj, s čemer se sooči vsak soroden kolektiv. Elastiko, ki nas povezuje z svetom zunaj nas, je mogoče nategniti le do neke meje, če parafraziram Giorgia Gabra.

Potem je tu še »skrb« za užitek. Del kolektiva smisla političnega delovanja ne daje na prvo mesto. In še dobro, da je tako. Med delom in užitkom je velikokrat prevelik razkorak, zato je dobro, da se ta dva pola balansirata. V zadnjem letu je bilo na to temo veliko debat, tudi razprtij, strahov in očitkov. Ugotovitev, ki umiri duhove, je stara dobra: »osebno je politično« in tudi užitek je pomemben del političnega. Hedonizem, kot mu v Inde pravimo, je nujen za ohranjanje veselja do življenja, za to, da lažje prenašamo neprijetnosti sveta. Zakaj bi se slepili, da vendarle vsi delujemo po načelu ugodja, ne glede na to, v čemu ga čutimo? Vsakemu svoj užitek, torej. Zmožnost podeliti svobodo drugemu mora iti skupaj z zmožnostjo jemati si jo. Solidarno. Ker to je stara vrednota, vredna negovanja v vseh pogledih.

V zadnjem letu so bile vse te lekcije, izpeljane in naučene iz kolektivnega življenja, delno provocirane tudi s strahom, da bomo izgubili prostor, ki nas je združil. Leto dni nazaj se je namreč prvič začelo resno govoriti o možnosti prodaje nekdanje tovarne. Stečajna upravitelja sta najprej izpeljala dve dražbi, neuspešno. Jasno je postalo, da zemljišča, razdeljenega na dva lastnika, ki pa zaradi čudnih poslov v preteklosti ni bilo jasno razmejeno, v takem stanju ne bo lahko prodati. Poleti se je začelo šušljati, da obstaja možnost, da bo lastništvo v obliki odkupa terjatev prevzela Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), t.i. slaba banka. To se je decembra 2016 tudi zgodilo. DUTB je tisti pravni subjekt, ki ga je država ustanovila po nareku Evropske komisije, da bi rešila bančno luknjo, ki so jo zakrivili nevzdržni krediti, ki so jih banke v prvem desetletju in pol 21. stoletja nekritično delile gospodarstvu in posameznikom. DUTB je v resnici združba, ki sicer legalno, a v resnici nelegitimno razpolaga s terjatvami, ki so iz privatnega sektorja padle na odgovornost javnega sektorja. In ta družba je odkupila terjatve obeh prejšnjih lastnikov v stečaju. Od takrat naprej se je vse odvilo zelo hitro.

Začelo se je s prispevkom na nacionalni televiziji, ko je novinarka na območju Inde senzacionalistično »odkrila« azbest. Večina poslopij nekdanje tovarne je bilo namreč kritih z azbestno kritino, ki je v dolgih letih samevanja propadala. Velike količine razdrobljenega azbesta so bile prisotne po vsej površini parcele, tako v stavbah kot na zunanjih površinah. Kar nekaj teh odpadkov je kolektiv UPI samoiniciativno počistil in odmaknil na varno, kljub temu pa je na parceli ostajalo še veliko kupov različnih smeti, poleg azbesta in ostalih gradbenih odpadkov tudi odvrženih injekcijskih igel, saj so ruševine dolga leta nudile zatočišče tudi uporabnikom prepovedanih drog. Čeprav smo sami, pa tudi številni lokalni prebivalci večkrat javno opozarjali na ta problem, je kolesje začelo mleti šele ob novinarskem »odkritju«. Sumili smo, da želi nova lastnica azbest izkoristiti kot pretvezo, da nas izseli. Kmalu je slaba banka v javnost dala novico, da bo do konca leta 2016 lastništvo preneseno nanjo ter da bo v čim krajšem času pričela s čiščenjem. 30. 1. 2017 so delavci pričeli s čiščenjem, ki je po naših ocenah potekalo nestrokovno. Delavci namreč niso imeli primerne zaščite, območja čiščenja tudi niso zavarovali pred širjenjem azbestnih delcev v zrak. Kolektiv Inde je o poteku čiščenja ves čas obveščal javnost. Inšpektor je podjetju, ki je izvajalo čiščenje, sicer naložil, naj delavce primerno zaščitijo, kljub temu pa to kljub več opozorilom ni bilo storjeno po vseh predpisih za ravnanje z nevarnimi odpadki. V kolektivu smo zato delavce večkrat sami opozarjali, naj pazijo na svojo varnost.

V času čiščenja smo preko javnih pozivov večkrat poskušali stopiti v dialog s slabo banko, vendar od nje ni bilo nikoli nobenega uradnega odziva. Naše stališče je ostalo, da prostorov, ki jih imamo v uporabi, ne bomo zapustili, saj je to pravzaprav edina stavba, ki ni krita z azbestno kritino, poleg tega pa smo ves azbest v naši bližini v začetku zasedbe že sami odstranili. Sredi februarja nas je neuradno obiskal predstavnik DUTB, ki si je želel ogledati naše prostore. Poskušal nam je naprtiti odgovornost za odvržene injekcijske igle v okolici, kar smo ostro zavrnili. Uspelo nam je tudi preprečiti poskus zaprtja služnostnega dostopa do stavbe, ki jo imamo v uporabi, tudi s pomočjo posveta z odvetnico, ki nas je poučila o posestni pravici, ki jo kot večletni uporabniki stavbe, imamo, in jo predvideva tudi slovenska zakonodaja. Poleg predstavnika DUTB si je parcelo v marcu ogledovalo kar nekaj interesentov za nakup. Slaba banka je namreč v začetku leta 2017 izdala javni poziv za zbiranje zavezujočih ponudb za nakup celotnega zemljišča.

V začetku marca se je čiščenje zaključilo. Ponovno smo morali opozoriti na to, da ni bilo strokovno izvedeno, po dvorišču in okolici so namreč izvajalci pustili kar nekaj razdrobljenega azbesta, ki se ob vetrovnem vremenu še naprej dviguje v zrak. A epiloga še ni bilo.

Vse dogajanje okrog grožnje prodaje in evikcije je velik del aktivnosti kolektiva združilo v en skupni cilj – obdržati prostore UPI. Organizirali smo se tako, da je bilo v »fabriki«, ko ji pravimo, vedno prisotno dovolj ljudi. Na pomoč so nam občasno priskočili tudi drugi kolektivi iz različnih avtonomnih prostorov iz Slovenije, Italije in Hrvaške. Čezmejno sodelovanje je dobilo posebno praktičen pomen. Čeprav prostore UPI pred grožnjo z evikcijo načeloma nismo uporabljali za namene klasičnega stanovanjskega skvotanja, se je v zadnjih dveh mesecih zvrstilo veliko število ljudi, ki je solidarno prispevalo k obrambi tako, da so svoj čas preživljali v fabriki, tako podnevi kot ponoči. Druženje je celotnemu dogajanju kljub izčrpanosti dalo poseben čar, novi obiskovalci pa so prinašali svežo energijo, ki jo je bilo včasih celo težko krotiti. Kljub vsemu smo ves čas nadaljevali s programom in izpeljali vse načrtovane dogodke.

Kljub temu, da je slaba banka po koncu zbiranja zavezujočih ponudb sporočila, da zemljišče ni bilo prodano, smo v zadnjem tednu izvedeli, da se prodaja nadaljuje. Obiskala sta nas namreč dva interesenta za nakup, ki trdita, da bo posel sklenjen kmalu, v načrtu pa imata rušenje večine objektov. Zaenkrat sicer nimamo nobene uradne informacije glede tega, vendar ostajamo previdni.

Povedati moramo še, da smo v času od začetka grožnje z evikcijo prejeli kar 48 pisem podpore od različnih kolektivov, organizacij, društev, posameznikov iz širše regije, pa tudi z različnih koncev sveta. Delovanje kolektiva Inde ni ostalo neopaženo in veseli smo bili vsakega pisma podpore. Tudi Germinalovcem se toplo zahvaljujemo za podporo, tako pisno kot materialno.

V začetku februarja smo v kolektivu UP Inde praznovali 2. obletnico javnega delovanja. V teh dveh letih smo organizirali in izpeljali preko 400 različnih prireditev, od koncertov do okroglih miz, političnih razprav, športno-rekreativnih dogodkov, večerov družabnih iger, delovnih akcij, filmskih projekcij, gledaliških predstav, literarnih večerov, razstav, delavnic, pa vse do solidarnih veganskih večerij. Nabor aktivnosti je impresiven, posebej še ob dejstvu, da so bile vse izpeljane brez kakršnegakoli uradnega financiranja, zgolj na podlagi prostovoljnega dela in prostovoljnih denarnih prispevkov podpornikov in obiskovalcev Ustvarjalne platforme Inde.

Naše vidnosti in vpliva v širšem lokalnem okolju smo se pravzaprav dobro zavedli šele v času grožnje z evikcijo. V tem trenutku ne vemo, kaj nas čaka v prihodnosti. V načrtu imamo predvsem nadaljevanje z aktivnostmi in družbeno odgovornim delom, tako v okviru Medijske platforme Inde, kot v okviru kolektiva Ustvarjalne platforme Inde. Izkušnje kažejo, da se bo boj nadaljeval. Kot vedno, bo potrebno zavihati rokave in braniti ideje, za katere se borimo – za solidarnost, kreativnost in uživanje življenja. Vabimo vas, da nas spremljate na spletni strani www.indeplatforma.org, predvsem pa, da obiščete kakšnega od naših dogodkov, ali pridete mimo na klepet ob kavi. Veseli bomo tudi vašega pisma, mnenja, podpore, prisotnosti in pozornosti.

Viva!

Vaš Kolektiv UP Inde

Foto: Bibbs

Foto: Mina Bulic