Vsi prispevki, ki jih je objavil/a hera

POZIV – pridi in sodeluj v poletnem programu UPI!

Nasedle, Prva stran

V Ustvarjalni platformi Inde za naslednja dva meseca pripravljamo posebni poletni program, v njegovo ustvarjanje pa vabimo tudi TEBE!

Kaj pripravljamo in kaj in koga potrebujemo?

Ob ponedeljkih bodo kot ponavadi na sporedu družabne igre; poleg Magica so igralci, ki se radi družijo, vabljeni tudi na igranje drugih iger.  *Človek, ne jezi se! je v zadnjem času najbolj popularna. 😉

Ob torkih zvečer bodo na sporedu filmske projekcije – ogledali si bomo izbrane filme ali dokumentarce.

Ob sredah bomo tudi poleti kuhali in jedli na Solidarnih Sredah. Vabljeni kuharji oz. ekipe kuharjev, da prevzamejo lonce in kuhalnice za en večer! Edini pogoj je, da se kuha vegansko.

Četrtki bodo že tradicionalno postali MALI PETKI, topla bližnjevikedovska druženja ob goodvibes muziki in družbi. Za spit en drink ali zabluzit dolgo v noč…

Petki in sobote pa bodo rezervirane za ad hoc koncerte, jam sessione in kot letošnja posebnost – javne vaje glasbenikov in bendov; Če si v bendu in si želite prostora za javno vajo, piši na [email protected].

V nedeljo bo, kot ponavadi, skupščina.

Se vidimo poleti, zažgimo noč, ne UP Inde!

Koper potrebuje UPI – poročilo s tiskovne konference

skrito

Kolektiv UP Inde je 12. 6. 2017 sklical tiskovno konferenco glede aktualnega dogajanja okrog prodaje in grožnje z evikcijo ter da bi se odzvali na izjave domnevno novega lastnika nekdanje tovarne Inde.

Novinarjem smo predstavili Poročilo o delovanju UP Inde od 5.2.2015 do 1.4.2017. V obdobju dveh let in dveh mesecev je Kolektiv UPI organiziral in izpeljal kar 560 različnih dogodkov, ki so pomembno prispevali k obogatitvi kulturno-umetniške, politične, socialne, športno-rekreacijske in družabne scene v regiji in širše. Med temi lahko posebej izpostavimo 96 glasbenih prireditev, 132 filmskih projekcij, 46 razprav in okroglih miz, 17 delovnih akcij, v katerih smo čistili urejali prostore UPI in njeno okolico, številna predavanja, literarne večere, umetniške razstave, solidarne večerje in brezštevilne priložnosti za tkanje socialnih in solidarnih vezi med ljudmi. Vse to je kolektiv UPI izpeljal s prostovoljnim delom in financiranjem zgolj s prostovoljnimi prispevki obiskovalcev in podpornikov in brez kakršnegakoli institucionalnega financiranja, kot to počnejo vse ostale formalne organizacije. Tako smo dokazali, da je veliko mogoče narediti iz zelo malega, če le obstaja volja, kreativna energija in fokusirano delo. S tem jasno dokazujemo, da smo še kako tu, da so sledi našega dela popisane in jih ni mogoče izbrisati, kot je to poskušal novi domnevni lastnik Krmac v svoji izjavi za medije, češ da ne obstajamo.

V odgovor njegovi nonšalantni ponudbi zaposlitve za člane kolektiva, moramo opozoriti, da gre pri tem za odvračanje pozornosti. Delovanje UPI je usmerjeno v izboljšanje kvalitete življenja vseh prebivalcev, povečevanje politične zavesti in socialne angažiranosti, dela na tem področju pa je toliko, da nam za kaj drugega ne ostane časa. Naše želje in napori pa so vselej usmerjeni v povečevanje samozadostnosti kolektiva.

Eden od očitkov, s katerim se pogosto soočamo, je, da je delovanje UPI nelegalno. Dejstvo je, da je zasedba propadajoče stavbe, ki je več kot desetletje kazila mesto, v tem trenutku pravno-formalno nelegalno dejanje. Toda koncept legalnosti je zgodovinsko in kontekstualno pogojen. To, kar je nelegalno danes, je lahko legalno že jutri. Zakoni so pač arbitrarni dogovori. Zato se nam za razumevanje našega dela zdi bistveno pomembnejši koncept legitimnosti.  To, da je skupina mladih ljudi pred skoraj tremi leti zasedla propadajoč objekt, ker v mestu Koper ni imela druge možnosti za realizacijo lastnih potencialov, je še kako legitimno dejanje. Ko pa nanj pogledamo v luči dogajanja po osamosvojitvi Slovenije, dobi ta legitimnost le še dodatno vrednost.

Inde je namreč del dediščine procesa podržavljanja družbenega premoženja, ki je posledično omogočilo masovno krajo, ki smo ji rekli privatizacija (nekdaj skupnega premoženja). To je bilo nekoč javno podjetje, vendar je po spletu okoliščin, špekulacij in mahinacij pristalo v privatni lasti. Podjetji, ki sta si ga lastili, sta v obdobju zloma nepremičninskega trga končali v stečaju, po novem spletu špekulacij pa je pred pol leta objekt Inde ponovno pristal v posredni lasti države, preko slabe banke, ki pa ga je pred dobrim tednom dni, naposled, spet prodala zasebnikom. Zanimivo bi bilo vedeti, kolikšno škodo je v procesu utrpela država.

Slaba banka je institucija, ki deluje netransparentno. Zanjo ne velja zakonodaja za javni sektor, upravlja pa z javnim premoženjem. Ker deluje po zakonodaji, ki velja za zasebne gospodarske družbe, predstavlja sivo cono v sistemu, preko katerega lahko ponovno  javni denar odteka v zasebne žepe. Povsem upravičeno lahko torej dvomimo o sami legitimnosti prodaje.

Kolektiv Inde je v uporabo vzel objekte, ki moralno še vedno pripadajo javnosti, le spomina na družbeno-škodljive mahinacije ne smemo izbrisati. Prostori Inde so bili nekoč v javni lasti, kolektiv UPI pa jih že tretje leto javnosti aktivno vrača v uporabo, kako bi to lahko bilo slabo?

To, da se je trenutno zamenjal lastnik, za kolektiv ni prav zelo relevantno. Enako bi se morali ukvarjati s komerkoli. Krmac je kupil objekt in pripadajoče parcele vedoč, da v njem deluje UP Inde, vedel je, da je to tvegana naložba in zdaj mu ne preostane drugega kot da se s tem ukvarja. Če že, bi se moral g. Krmac obrniti na DUTB, saj mu je ta prodala stavbo kot kaže, z UPI vred. Kako to, da je to sprejel? Glede na govorice, da je g. Krmac spreten podjetnik, bi rekli, da je vedel, v kaj se spušča, pa vendar se zdaj obnaša, kot da ni bil seznanjen s tem, da kolektiv UPI obstaja.

Koprski župan je pred časom dejal, da ima Koper CMK in da bi lahko delovali v okviru te institucije. Novinarjem smo pojasnili, zakaj CMK ne more biti alternativa prostorom v bivši tovarni Inde. Nekaj podpornikov je dejansko delovalo že v nekdanjem MK&SC, vendar je bilo že takrat težko prodreti s kvalitetnimi predlogi. Kasneje, ko je župan Marka Breclja in DPZN odslovil iz prostorov mladinskega centra, so posamezniki in društva aktivno stopili v kontakt z občino in predstavili številne predloge in možnosti za nadaljnje delovanje centra, ki so bili takrat večinsko odobravani. Nazadnje pa je, ne glede na vse to, taktirko prejela Mojca Vojska. Sedaj je CMK sicer zelo urejen prostor, a ga ja žal možno le najeti za posamezne prireditve. To ni prostor za kreiranje nekomercialne in neinstitucionalizirane umetnosti in kulture. Avtonomije nam nihče ne more podeliti. UPI, tak kot je, nikoli ne bo mogel delovati v institucionaliziranih prostorih, saj je njegovo bistvo nenehen proces definiranja avtonomije.

Če Koper želi biti mesto, mora dopustiti obstoj avtonomnega prostora. Mesto namreč mora nuditi prostor za razvoj tudi alternativni kulturi, saj se le tako lahko razvijajo vsebine, ki niso podvržene zgolj logiki dobičkonosnosti. Z denarjem namreč ni mogoče vsega ovrednotiti in UP Inde je jasen dokaz za to, da je v regiji potreba po takem prostoru velika. To dokazujejo tudi številna pisma podpore, ki smo jih prejeli v preteklih 4 mesecih in ki še vedno prihajajo.

Ta stavba, kjer kolektiv sedaj domuje, zaenkrat omogoča realizacijo vseh planov, ki jih ima UPI za prihodnost. V njej se namreč poleg obstoječe dvorane za prireditve in druženje namerava urediti še prostore za coworking, medijsko platformo – radio, uredništva, knjižnico, solidarno kuhinjo, v zunanjosti pa še skate park. Koper je v nekoč imel največji skatepark v Sloveniji in odkar so ga leta 2011 porušili pod pretvezo, da bodo zgradili novega, so se morali obalni skaterji, BMX-erji in bladerji zadovoljiti z ulico, ali pa se napotiti v bližnja mesta. Na ploščadi pred prostori UPI že stoji nekaj objektov, ki so v uporabi vsak dan. Načrtovan pa je tudi pravi pokrit skatepark v eni izmed stavb bivše tovarne. Kolektiv UPI v bistvu ne potrebuje nič drugega kot to, kar že ima v uporabi.

Tiskovna konferenca danes ob 16.00

Nasedle, Prva stran 
Po primopredaji lastništva nad parcelo in objekti nekdanje tovarne Inde 6.6. 2017 novi lastnik Valter Krmac ni izgubljal časa. Delavci so pričeli že z gradbenimi deli, ki otežujejo dostop do prostorov Ustvarjalne platforme, v medijih pa smo lahko zasledili njegovo izjavo, da platforma ne obstaja, da je to »par ljudi, ki si je prilastilo pravico, da zdaj hara po objektih«.

V Kolektivu U.P. Inde zato, da bi odgovorili na njegove izjave, spomnili na in predstavili obsežno delovanje platforme v preteklem poltretjem letu in njen pomen za mesto in širše regijo, ter predstavili naša pričakovanja za prihodnost, sklicujemo tiskovno konferenco.

Vabimo vas, da se nam pridružite danes, v ponedeljek, 12.6. 2017 v prostorih Ustvarjalne platforme Inde ob 16. uri.

Kolektiv U.P. Inde

Dnevni foto-report: gradbena dela se nadaljujejo tudi med vikendom

Nasedle, Prva stran

Delavci podjetja Finali so danes pričeli s pozidavo okenskih odprtin v hali za prostori UP Inde, prav tako nadaljujejo tudi z delom na vratarnici. Delavci kljub opozorilom žal ne nosijo primerne zaščite za delo z nevarnimi snovmi. Azbesta je na področju nekdanje tovarne še vedno kar nekaj, predvsem razpadajočih nalomljenih kosov, ki so še posebej nevarni.

Kolektiv UPI in obiskovalci še vedno lahko dostopamo do naših prostorov, naš program se zato nemoteno izvaja naprej.

Pismo podpore Rajka Muršiča: UP INDE: Počelo upanja

Pisma podpore, Prva stran

UP Inde: počelo upanja

V kakšni družbi živimo in kakšno družbo bomo sooblikovali v bližnji in manj bližnji prihodnosti, sta nedvomno temeljni vprašanji vsakega zgodovinskega trenutka, ki si ju na tak ali drugačen način vedno znova zastavljamo vsi posamezniki in posameznice. V iskanju odgovorov se večina podredi prevladujočemu prepričanju, ki ga vsiljujejo oblasti in najpremožnejši sloji, češ da tako ali tako že živimo v najboljšem možnih svetov, čeprav nas venomer obdaja beda tistih, ki so odrinjeni na družbeni rob ali pahnjeni onkraj njega, zatrti in utišani. V vsakem zgodovinskem trenutku, pa naj bo na prvi pogled še tako brezupen, se “najboljšemu svetu” nekateri uprejo in samoorganizirajo.

Trenutno živimo z večinsko predstavo, da najboljšega možnih svetov učinkovito ureja nevidna roka svobodnega trga, ki naj bi najbolje uspevala v parlamentarnih demokracijah, ne da bi bilo tej večini mar dejstva, da ta roka ni nastala iz nič, temveč njen obstoj omogočajo in varujejo oborožene sile, javne in zasebne, ki obvladujejo golo življenje, in tiste družbene sile, ki obvladujejo človeškega duha. Toda človeškega življenja ni mogoče v celoti zapreti v kletko tako opredeljene »svobode«, pa naj si kapital in država z najrazličnejšimi njunimi podaljški in sateliti še tako odkrito ali prikrito prizadevata prilaščati ali uničevati moteče pojavljanje spontanega življenja, oblikovanja novih skupnosti in neformalnih povezav med posamezniki in skupinami, ki niso dani ali vnaprej zamejeni z zakonom, ampak nastajajo sproti skozi množico dejavnosti nevidnih »majhnih« ljudi.

Trajen antagonizem med samoorganiziranimi skupinami in skupnostmi, ne le zasedbeniki dotlej zapuščenih prostorov, in kapitalom ter državo ali njenimi lokalnimi skupnostmi je zatorej ključno polje oblikovanja oprijemljive bodočnosti, v kateri bomo razvijali takšne ali drugačne družbene odnose. Najrazličnejši primeri samoorganiziranja, s katerimi nastajajo nove oblike skupnosti, od političnih in umetniških do vrtnarskih skupin in participatornih sosesk, dajejo upanje, da bomo morda oblikovali strpnejšo in bolj vključujočo družbo od tiste, ki jo v trenutni zgodovinski konstelaciji narekujeta gradnja rezilne ograje na meji, zavračanje drugih in drugačnih ter vsesplošno podrejanje »trgom« v malodane vseh javnih politikah slovenske družbe.

Zato je obstoj takšnih samoorganiziranih skupin, kot so Ustvarjalna platforma Inde v Kopru, novomeški Sokolc in ljubljanski Rog, ki so trenutno najbolj na udaru zgoraj omenjenih nosilcev moči, ključen za oblikovanje prihodnje slovenske družbe. UP Inde, ki je iz propadajočih prostorov ustvaril vitalno enoto ustvarjalnega delovanja na različnih področjih, od umetniškega ustvarjanja do snovanja novih politik, si zasluži obstoj, ne glede na to, kje in kako bo preživel. Odločna podpora Indeju, ki jo izrekam s tem zapisom, je podpora pobudam, ki lahko na novo opredelijo tudi odgovornost do zasebne lastnine: kaj pa naj bi preprečevalo odgovornim zasebnim lastnikom, da bi tolerirali delovanje takšnih pobud, ki so že pokazale, da znajo s prostori ravnati odgovorno?

Rajko Muršič

Pismo podpore: Forum Tomizza

Pisma podpore, Prva stran
V kulturni prostor sredozemske Slovenije, v Koper, danes od političnih samovolj pomendrano mesto z dvatisočletno zgodovino, je UP Inde prinesel alternativno, družbeno angažirano, pogumno, tudi subverzivno kulturo, predvsem pa odprl prostor za novo premišljevanja sveta. V času, ko novopečeni kapital še ni zapopadel, kaj naj z opuščenimi industrijskimi halami, ki so po sesutju prejšnjega social(istič)nega sisteme zevale po celi državi, je skupina mladih, pametnih in srčnih ljudi devastiran prostor sanirala, vzdrževala, organizirala programe in jih ponudila javnosti. Brez tega segmenta pomembnih kulturnih, umetniških in družbenih vsebin bi bil Koper le še bolj provincialna šoping razglednica.
Ohranitev majcenega osvobojenega ozemlja mora biti v interesu vsakomur, ki mu je količkaj za kulturno in družbeno pestrost urbanega prostora. Kultura in umetnost sta brez brez alternativne, radikalne, avantgardne podobe  nepopolni. Zvijačne prevare in prelomljene obljube novih gospodarjev mladih sil ne morejo ustaviti, jasno je, da bodo izkrčili nove cone svobode.
Organizatorji in sodelavci Mednarodnih obmejnih srečanj FORUMA TOMIZZA jih v vsem čvrsto podpiramo.
Irena Urbič, Milan Rakovac, Neven Ušumović in Patrizia Vascotto

Poziv k PODPORI in SOLIDARNOSTI! U.P. INDE ponovno na udaru!

Nasedle, Prva stran

Po včerajšnji primopredaji novi lastnik  Valter Krmac ni izgubljal časa. Že danes so na vhod v Inde prišli delavci, dodatno zapirati vhod in rušiti vratarsko hišico, ki stoji ob vhodu. Glede na Krmačevo včerajšnjo izjavo za RA Koper, češ da U.P. Inde ne obstaja, da smo to “neki ljudje, ki harajo po tovarni”, je povsem jasno, da je to šele začetek njegove arogance in ignorance. Kolektiv U.P. Inde namreč že poltretje leto ustvarja in živi v prostorih nekdanje tovarne, Krmac je objekt kupil vedoč, da ga ima v uporabi še cela skupina ljudi, ki večplastno deluje v dobrobit lokalnega okolja (in ne zgolj za lastno korist!), torej je NEDOPUSTNO, da se obnaša kot da ne obstajamo! To je poziv k solidarnosti vsem, ki veste in čutite, da U.P. Inde ni le motnja v sistemu, temveč kreativna razpoka v tem kislem svetu, ki jo je potrebno z vsemi silami braniti! Viva!!

Argo 3

Prejeli smo: Skvoterji AC ARGO IZOLA proti DUTB: Epilog na sodišču

Nasedle, Prva stran

Pred kratkim je javnosti bilo sporočeno, da zgodba o tovarni Argolina v Izoli išče izhodišče na sodišču. Uporabnik prostorov nekdanje tovarne v Izoli, ki je več kot leto delil prostor s skvoterskim kolektivom Avtonomna Cona Argo, se je odločil tožiti DUTB in podjetje Argolina d.o.o. za motenje posesti, saj meni, da je sedanje stanje popolne ograjenosti in neprestanega propada, nezakonito. Spomnimo, da je leta 2013 lastništvo bivše tovarne prešlo iz upravljanja propadle Abanke pod Dutb, ki je ustanovila družbo Argolina d.o.o. z edinim zaposlenim Alešom Kumperščakom, z namenom upravljanja območja tovarne.

Prva obravnava je bila 18.05.2017, vsi zainteresirani vabljeni na drugo obravnavo 06.06.2017 ob 14h na Okrajnem sodišču v Piranu.

Povezava do prilog in dokumentacije

TOVARNA ARGO : PROPAD ZGODOVINE IZOLE

Večino industrijskih stavb na območju Tovarne Argo so leta 2003 porušili, dimnik in stavbe, zgrajene v 30. letih prejšnjega stoletja, pa so pod spomeniškim varstvom. Podjetje Argolina je septembra leta 2010 pod vodstvom tedanjega direktorja Uroša Šuberja nadalje rušilo objekte brez gradbenega dovoljenja, za kar je občina Izola predala predlog kazni v višini 50.000 evrov. Po nekaterih posegih maja 2011 je območje ostalo prosto dostopno in prepuščeno propadu. Ljudje so prosto dostopali v objekt in izkoriščali zapuščenost le-tega kot priložnost za brezplačno odlaganje odpadkov, saj so bile v stavbah in v okolici odvržene rabljene igle, kondomi, razbite steklenice, plastenke, različni drugi odpadki ter celo kosovni odpadki. Odpadni gradbeni material, pralni stroji, gume, kosi pohištva, vzmetnice in ostala svinjarija je bila na očem vsem mimoidočim, ki so se sprehajali po pločniku ob zunanjem delu nezaščitenega objekta in iz ceste.

Leta 2015 se je manjša množica ljudi odločila narediti konec nezdravemu propadu in neodgovornosti občine in DUTB kot lastnice območja in začela lastnoročno čistiti in sanirati prostore ter v njih organizirala koncerte, razstave, okrogle mize, kino večere itd. Ljudje so začeli v prostoru prebivati in sobivati. Tako se je oblikovala skupnost AC ARGO.

Tako imenovani skvoterji so namenili prostore in svoj čas socialnim in ekološkim vprašanjem, saj so nudili prenočišče in topel obrok ljudem, ki so to potrebovali. Večkrat so tudi na javnih površinah občine delili brezplačne tople obroke. V skupnosti AC ARGO je bil dobrodošel vsak. Ekološko zagnanost so izkazali z večkratnim čiščenjem občinskih površin, predvsem na točkah, ki jih občina zanemarja. Organizirana je bila tudi večja čistilna akcija.

V letu dni delovanja je skupnost AC ARGO priredila več kot 70 dogodkov in je bila največji kulturni prostor v občini. Obiskovalci skupnosti niso bili le izolski občani, saj so poleg tujih izvajalcev predvsem med pomladjo in poletjem, v Izolo le zaradi dobrega imena AC prihajali ljudje iz celega sveta.

Januarja 2017 je varnostna služba, najeta s strani DUTB, nasilno prevzela nadzor nad območjem in ga zagradila. Varnostniki stražijo razvaline, saj so prostori sedaj spet brez namena in življenja, namenjeni nadaljnjemu propadu.

DUTB – SLABA BANKA, USTANOVLJENA S SLABIMI NAMENI

DUTB oziroma slaba banka je bila ustanovljena 6. marca, prva seja upravnega odbora pa je bila 7. in 8. marca 2013, ko je bil za glavnega izvršnega direktorja izbran Šved Torbjörn Månsson, za glavnega svetovalca pri ustanavljanju DUTB pa podjetje Quartz+Co, katerega solastnik je bil. Nič v zadnjem odstavku ne drži. Vse je laž. O tem danes ni več nobenega dvoma. Dan za tem, ko je prisegla vlada Alenke Bratušek, torej 21. marca, je namreč Šircelj tajno odletel v Stockholm, kjer je obiskal podjetje Quartz+Co. Podatke o tem letu je prikrival; parlamenta ni obvestil, da ga ni bilo, »ne razpolagamo s podatki, kje in kako je poslanec določenega dne izvrševal svojo poslansko funkcijo«, dokazila o povračilu stroškov za letalsko karto ni predložil. Spanje v hotelu Nobis v Stockholmu, kjer je prenočitev stala 300 evrov, je poravnal Månsson s kreditno kartico. Zakaj? »Ob tem ostaja dejstvo,« je zapisala preiskovalna sodnica Cenerjeva, »da odločitve o izbiri družbe Quartz+Co in imenovanju Månssona niso sprejeli neizvršni direktorji v okviru 1. seje«, ki naj bi bila 7. in 8. marca, »temveč je očitno dogovor s predstavniki družbe Quartz+Co sklenil Andrej Šircelj v času svoje poti v Stockholmu«. In to nezakonito, ker Šircelj takrat te pristojnosti ni več imel, česar se je očitno tudi zavedal in je zato v Stockholm odšel inkognito. Månsson s svojim podjetjem Quartz+Co ni v slabo banko prišel na podlagi nekakšnega mednarodnega natečaja. Šlo je za načrt. Projekt ustanovitve slabe banke je na ministrstvu za finance začel Janez Šušteršič, ki je še pred Quartz+Co pri ustanavljanju slabe banke najel londonsko svetovalno podjetje European Resolution Capital Partners (ERC). To je leta 2012 za delo v Sloveniji dobilo kar 2,5 milijona evrov za pregled poslovanja slovenskih bank. ERC je že tedaj s pomočjo svojega podjetja iz davčne oaze St. Kitts & Nevis želel v Luksemburgu ustanoviti sklad za nakup slovenskih slabih terjatev, ki naj bi bile domnevno ničvredne.

A to ni vse.

Nekaj mesecev pred Šircljevo potjo na Švedsko je Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije vložil pobudo za razpis referenduma o slabi banki, nakar se je 36 podpisanih listov od skupaj 400 »izgubilo«. Krivca sicer nikoli niso našli, je pa dejstvo, da je pri miniranju referendumske pobude sodeloval tedanji notranji minister SDS Vinko Gorenak. Njegovo ministrstvo je sindikat o domnevno premalo zbranih podpisih obvestilo tako pozno, nekaj ur pred potekom roka, da ti niso mogli več zbrati dodatnih podpisov. A se je kasneje izkazalo, da so v resnici na Gorenakovem ministrstvu zavlačevali štiri dni.

Zakaj takšna motivacija stranke SDS pri ustanavljanju slabe banke?

Ko je vlado prevzela Alenka Bratušek, ne premierka ne finančni minister Uroš Čufer nista mogla več bistveno vplivati na začeti postopek ocenjevanja bank – kar ju sicer ne opravičuje. A vse, kar smo povzeli iz natančnih popisov dogajanja (avtor je novinar Borut Mekina), nam danes ponuja odgovor na vprašanje, zakaj je bila luknja v slovenskem bančnem sistemu ocenjena tako visoko. Velik del podjetij oziroma terjatev do podjetij je bil torej ocenjen kot ničvreden. V obliki deležev so bila ta podjetja prenesena na slabo banko. Slaba banka je bila določena kot tista, ki bo to domnevno ničvredno lastnino prodala kupcem, ki jih bo sama izbrala. S tem bi lastnina prešla v roke novih lastnikov za majhne denarje. DUTB še vedno deluje na teh zavajajočih ocenah vrednosti podjetij. To je ta milijarda in pol evrov, o kateri govori študija mag. Velimirja Boleta.

Sodnica je decembra 2015 odredila hišne preiskave pri Širclju zaradi suma »pridobitve velike premoženjske koristi« pri ustanovitvi DUTB marca 2013. Pogodbe, za katere je bil v slabi banki odgovoren Šircelj, naj bi bile »zgolj kulise za izčrpavanje premoženja republike Slovenije«, uradni dokumenti naj bi bili ponarejeni oziroma antidatirani, Šircljevo delovanje pa »konspirativno«, je zapisala. Šircelj naj bi kot prvi vodja slabe banke še z drugimi osumljenimi oškodoval državo za skupaj 2,7 milijona evrov – kolikor naj bi bile namreč vredne fiktivne svetovalne pogodbe, ki jih je ob ustanovitvi slabe banke Šircelj pomagal skleniti s štirimi podjetji. Še huje, način ustanovitve DUTB je bil tudi eden najbolj grobih primerov zatrtja demokracije. In to ob asistenci ustavnega sodišča. Prav ustavno sodišče je namreč decembra 2012 s prepovedjo referenduma o slabi banki razglasilo »izredne razmere«. Ustanovitev DUTB oziroma državne slabe banke, prepoved referenduma o njej in neupoštevanje ustave so namreč v tisti odločbi upravičili s »krnitvijo suverenosti«, do katere naj bi domnevno prišlo, če DUTB ne bi bila ustanovljena. Sodniki so se sklicevali na ocene parlamentarne večine pod vodstvom SDS, češ da bi zaradi referenduma Slovenija izgubila dostop do mednarodnih finančnih trgov. S čimer so ustavni sodniki tudi upravičili sporno ravnanje tedanje vladajoče koalicije. Druga vlada Janeza Janše je namreč moralno oštevala in nato aktivno ovirala pobudnike za referendum o slabi banki, notranje ministrstvo pod vodstvom Vinka Gorenaka (SDS) je recimo »izgubilo« podpise Sindikata kemične in gumarske industrije za razpis referenduma, zavlačevalo s preštevanjem podpisov, nakar je lagalo in manipuliralo s pojasnili glede postopka. Delovanje DUTB je v praksi pokazalo, da Slovenija s preprodajo poceni terjatev izgublja milijone, nekateri ekonomisti so celo izračunali, da nas bo takšno reševanje slabih terjatev na koncu stalo milijardo evrov in več.

Kdo pa je Aleš Kumperščak?Glede na dosedanje izkušnje gospoda Kumperščaka , kateri je tudi direktor svetovalne družbe Censum d.o.o., ni lahko trditi, da je dober gospodar. Za marsikaterega državljana že dejstvo, da le ena oseba upravlja z 12.9 milijona vredno nepremičnino in je ta oseba hkrati vodja svetovalne družbe, predstavlja nehigiensko situacijo morebitnih odtokov državnega denarja na račun svetovanja samemu sebi. Ampak, če je to le neprijetna slutnja, poglejmo delo g. Kumperščaka , kateri je bil od 2007 do 2008 generalni direktor tekstilnega podjetja Mura: leta 2007 mu je uspelo izgubo podjetja iz 600 000 eur povečati na 2,7 milijona eurov. Neprijetna slutnja postane še bolj neprijetna ko izvemo, da je Kumperščak hotel preoblikovati Muro iz tekstilnega holdinga v logistični holding, za izvedbo projekta pa je za svetovalca najel kar svojega sorodnika Draga Keršiča. Kumperščak je zapravljal Murin denar tudi z najemom ljubljanske odvetniške družbe Avbreht, Zajc & partnerji za pravdo s tovarniškim svetom delavcev na soboškem delovnem sodišču. Svet ga je takrat zaprosil za podaljšanje mandata, ker mu je januarja ta potekel, februarske volitve pa zaradi prenizke udeležbe niso uspele. Dotedanjega predsednika sveta in člana nadzornega sveta Franca Slaviča, ki je delo opravljal profesionalno, je s prenehanjem mandata Kumperščak poslal nazaj v proizvodnjo. Kumperščaka so leta 2008 odstavili s položaja.

KAJ SE DOGAJA NA SODIŠČU?

Vrnimo se v današnje čase in si malo bolj podrobneje pogledamo aktualno sodno pravdo. V uradnem Odgovoru na tožbo motenja posesti (priloga) s strani Argoline ter Dutb so navedli, da so objekti bivše tovarne Argo zaradi nestabilnosti nevarni, ter da so iz tega razloga v obliki samopomoči postavili ograje in varnostno službo. Obče znano je, da je bil objekt že vrsto let prosto dostopen vsem, saj so na tem območju občani sprehajali pse, fotografi slikali razvaline, bendi snemali videospote, itd.

Torej, leta in leta sta Argolina in Dutb dopuščali, da stavbe in celotno območje nezavarovano propadajo. Kljub temu da so se nevarnosti zavedali, območja do vselitve ljudi niso zavarovali ali zaščitili. Njihov odnos je zelo zaskrbljujoč, saj kljub zavedanju nevarnosti niso niti postavili opozorilnega znaka, kaj šele, da bi izvedli sanacijska dela. Tak odnos kaže na njihovo neodgovornost ter s takim nespametnim ravnanjem konstantno ogrožajo življenja širše javnosti. Kljub temu, da je trenutno postavljena ograja ter varnostniki varujejo območje, s takim ukrepom sama nevarnost porušitve ni preprečena. Zid nevarne stavbe se nahaja neposredno pri pločniku in cesti, na katero se lahko zruši. Trenutno je tudi na dimniku tabla, ki opozarja na nevarnost porušitve le tega. Torej, če so vsi ti objekti na območju nevarni, ob morebitni porušitvi ogrožajo ne le ljudi na območju, ampak tudi širšo okolico (višina dimnika je 52 m), je še toliko bolj sporno ter kaznivo samo dejstvo, da sta Argolina in Dutb kljub nevarnosti več let dajali del območja v najem Luna Parku in tudi MO Izola (občinsko parkirišče). S takim dejanjem je bilo vrsto let neposredno ogroženo veliko število ljudi in njihova lastnina (osebni avtomobili in hiše), tisti, ki so bodisi zahajali v Lunapark, uporabljali parkirišče ali se samo sprehajali mimo območja ter navsezadnje tudi okoliški prebivalci. Na podlagi tega je jasno razvidno, da bi osebe, ki tako upravljanje dopuščajo, morale biti ustrezno kazensko obravnavane (zagrožena kazen za tako dejanje je do pet let zapora, 314. člen KZ).

V dokaznem gradivu Odgovora na tožbo Argoline je priložena tudi Prijava zoper neznanega storilca zaradi vloma v objekt v lasti podjetja Argolina d.o.o. z dne 28.10.2016, v kateri g. Kumperščak lažno navaja, da naj bi se obiskovalci vedli nasilno do najemnikov lunaparka. Naslednji dan so policisti presegli svoja pooblastila ter pretepli dve nedolžni osebi, ki sta se nahajali na območju bivše tovarne Argo (glej članke na povezavah spodaj). Zaradi tega je upravičen sum, da je prišlo do osebne rabe policijske sile v korist g. Kumperščaka z namenom ustrahovanja. Na prvi sodni obravnavi dne 18.05.2017 je zastopnik Argoline d.o.o na Okrajnem sodišču v Piranu izjavil, da Argolina plačuje 30.000 evrov davkoplačevalskega denarja na mesec za varnostnike, ki so prisotni na območju tovarne od januarja 2017. Torej znesek za varovanje dandanes znaša že 150.000 evrov. Toliko našega denarja za varstvo razvaline, ki je leta propadala in bila prosto dostopna vsem? Kumperščak bi s tem našim denarjem lahko izvedel sanacijska dela, saj sedanje stanje nevarnosti porušitve zidu na pločnik ne preprečuje.

Nezaslišano je, da država v obliki Dutb naš denar daje v upravljanje ljudem, ki dokazano niso sposobni učinkovitega gospodarjenja in vodenja in dokazano kadrujejo po nepotističnih načelih. Dutb pa si v zadevi tožbe umiva roke, češ da oni nimajo povezave z upravljanjem Argoline, kar nakazuje viciozno podlo mentaliteto uprave Dutbja, saj je iz dokumentov, predloženih kot odgovor na tožbo motenja posesti razvidno, da je bila postavitev mreže in varnostnikov odločitev uprave Dutbja in ne Kumperščaka samega. Kumperščak, ki se sicer na blogu svojega podjetja Censum širokousti o zgrešenosti neoliberalizma in zagovarja več države za blaginjo vseh, si keynesianska načela razlaga konkretno po svoje, ko je on na vrsti za črpati iz državnih vimen.

 

http://www.mladina.si/179414/nedota…

http://www.mladina.si/176656/pozabl…

http://www.komunal.org/video/dogodk…

http://www.vecer.com/k-nam-v-argo-l…

http://www.delo.si/novice/slovenija…

 

AC Argo Izola

 

INDE Report

Nasedle, Prva stran

V mestu nekaj dogaja, v fabriki se neki šušlja, slaba banka straši naprej, a podgane, miške in ježki govorijo, da se je Inde prodal.

Ali je to res, ne vemo. Je pa res, da se v nekdanji tovarni nekaj dogaja. Preko uličnih govoric lahko špekuliramo, da se bo Inde prodal, zato bi bodoče lastnike radi pozvali k dialogu. Zaskrbljeni smo nad obetom, da se naša zgodba lahko grobo prekine. Zavedamo se vrednosti tega prostora, njegovega kulturnega in socialnega kapitala, ter odgovornosti, ki jo imamo kot kolektiv do njega.

V dveh letih smo ustvarili zavidljiv in obširen program, povezali smo se z različnimi kolektivi, predvsem pa smo se povezali v skupnost, ki nam je dala moč, da smo ustvarili stvari, na katere si prej niti pomisliti nismo upali. V zasedenih prostorih se je zgodilo več kot 450 dogodkov, od tega 95 koncertov in preko 370 drugih, med njimi lahko izpostavimo solidarne večerje, razprave, razstave, filmske večere in športno-rekreacijske dogodke (kar 10 BMX/sk8 dogodkov v edinem sk8-parku v mestu!). Še bi lahko podrobneje naštevali, vendar bomo podrobnosti prepustili Poročilu o delu UPI, ki je v nastajanju, in bo na naši spletni strani dostopno v kratkem. Kar želimo poudariti tukaj in zdaj je, da je U.P. Inde ne le za nas, temveč tudi za Koper kot mesto, za slovensko obalo in širšo regijo neizpodbitno pomembna!

Prostori, ki jih zaseda UPI, so bili nekdaj hladni in brez življenja. Zdaj dajejo streho energiji in volji, ki ustvarja utopično realnost onstran dominantne družbe. Zato je potrebno to zgodbo razumeti širše, tako kot je lahko širok njen vpliv. Če bi izgubili te prostore, jih ne bi izgubili le uporabniki UPI, ampak tudi vsi podporniki, ki redno zahajajo sem, izgubila bi tudi kulturna scena v mestu in širši regiji, predvsem pa bi se izgubile številne iniciative in ideje, ki bi se oz. se bodo lahko še rodile v prihodnosti. Izgubile bi se možnosti.

Možnosti pa je potrebno in vredno braniti. Potrebno je v roke vzeti lastno prihodnost! Če smo bili iz ruševin sposobni ustvariti enega izmed najbolj aktivnih kulturnih prostorov na obali, smo sposobni tudi ruševine prihodnosti spremeniti v nekaj, za kar je vredno živeti in se boriti.

Viva!

Kolektiv U.P. Inde.

Poštar s kolesom na Njegoševi cesti v Ljubljani, 3.aprila 2013.

“Še eno pismo podpore”: Poštnim delavcem!

Nasedle, Pisma podpore, Prva stran

Tudi tokrat izražamo solidarnost z izkoriščanimi (poštnimi) delavci in obsojamo nehumano ravnanje delodajalca, Pošte Slovenije. Ponovno smo v situaciji kjer se kapital loteva posameznika, ker si ta želi izboljšati delovne pogoje in s tem svoje življenje, zato se ponovno čutimo dolžne, da javno in glasno izrečemo podporo Sašu Gržiniču in vsem poštnim delavcem.

To pismo podpore bi lahko pisali na klasičen način, tako da bi opisali pravice, za katere se sindikalist bori, orisali izkoriščanje delodajalca, zaključili pa bi z nestrinjanjem nad takim početjem in še enkrat izkazali solidarnost do njihovega boja.

Taka pisma prihajo, ko se znajdeš v podobni stiski kot Sašo, in dvigajo moralo, to lahko povemo iz lastnih izkušenj. Poleg tega javnosti dajo vedeti, da za to napadeno osebo, sindikatom ali bojem stoji določeno število ljudi, vendar, tu se žal konča. Kapital je namreč že imun za takšne akcije, tudi takrat, ko vsi mediji prikažejo boj delavcev kot nekaj pravičnega. Mehanizma pozabe in hipernormalizacije delujeta vse temeljiteje. Izkoriščanje se nadaljuje, kljub protestom, kapital pa mirno naprej gazi po naših življenjih.

Potrebno se je torej vprašati, kako moč solidarnosti nadgraditi, da bi rablju naših življenj vrnili udarec. Če smo realni, lahko mirno trdimo, da so naša življenja ogrožena, saj delamo, oz. živimo pod takšnimi pogoji in zahtevami, da smo konstantno pod stresom, da smo fizično in psihično povsem izčrpani. Bolezni (telesne in duševne), ki jih povzroča stres, ki ga doživljamo na delovnih mestih, so se v zadnjih desetih letih izjemno povečala. Strah in negotovost sta postala stalnici naših življenj. Naša življenja so napadena in vso pravico jih imamo braniti, zato je potrebno, da se retorika solidarnosti nadgradi. To pomeni, da se moramo še bolj povezati in komunicirati med sabo. Kapital moramo napasti tam, kjer ga najbolj boli in to je denar, zato se je potrebno organizirati ter spodbujati in izvajati direktne akcije, kot so denimo spontani upori, bojkoti, ali celo sabotaže.

Pravzaprav naposled tole ni pismo podpore, to je provokacija. To je pismo besa in gnusa nad izkoriščevalci, ker ne smemo pozabiti, da vemo, kdo so, in vemo, kje so njihova delovna mesta.

Vemo, kje spite ponoči, in prišla bo noč, ko vaš spanec ne bo več miren!

No Pasaran!