Tudi tokrat izražamo solidarnost z izkoriščanimi (poštnimi) delavci in obsojamo nehumano ravnanje delodajalca, Pošte Slovenije. Ponovno smo v situaciji kjer se kapital loteva posameznika, ker si ta želi izboljšati delovne pogoje in s tem svoje življenje, zato se ponovno čutimo dolžne, da javno in glasno izrečemo podporo Sašu Gržiniču in vsem poštnim delavcem.
To pismo podpore bi lahko pisali na klasičen način, tako da bi opisali pravice, za katere se sindikalist bori, orisali izkoriščanje delodajalca, zaključili pa bi z nestrinjanjem nad takim početjem in še enkrat izkazali solidarnost do njihovega boja.
Taka pisma prihajo, ko se znajdeš v podobni stiski kot Sašo, in dvigajo moralo, to lahko povemo iz lastnih izkušenj. Poleg tega javnosti dajo vedeti, da za to napadeno osebo, sindikatom ali bojem stoji določeno število ljudi, vendar, tu se žal konča. Kapital je namreč že imun za takšne akcije, tudi takrat, ko vsi mediji prikažejo boj delavcev kot nekaj pravičnega. Mehanizma pozabe in hipernormalizacije delujeta vse temeljiteje. Izkoriščanje se nadaljuje, kljub protestom, kapital pa mirno naprej gazi po naših življenjih.
Potrebno se je torej vprašati, kako moč solidarnosti nadgraditi, da bi rablju naših življenj vrnili udarec. Če smo realni, lahko mirno trdimo, da so naša življenja ogrožena, saj delamo, oz. živimo pod takšnimi pogoji in zahtevami, da smo konstantno pod stresom, da smo fizično in psihično povsem izčrpani. Bolezni (telesne in duševne), ki jih povzroča stres, ki ga doživljamo na delovnih mestih, so se v zadnjih desetih letih izjemno povečala. Strah in negotovost sta postala stalnici naših življenj. Naša življenja so napadena in vso pravico jih imamo braniti, zato je potrebno, da se retorika solidarnosti nadgradi. To pomeni, da se moramo še bolj povezati in komunicirati med sabo. Kapital moramo napasti tam, kjer ga najbolj boli in to je denar, zato se je potrebno organizirati ter spodbujati in izvajati direktne akcije, kot so denimo spontani upori, bojkoti, ali celo sabotaže.
Pravzaprav naposled tole ni pismo podpore, to je provokacija. To je pismo besa in gnusa nad izkoriščevalci, ker ne smemo pozabiti, da vemo, kdo so, in vemo, kje so njihova delovna mesta.
Vemo, kje spite ponoči, in prišla bo noč, ko vaš spanec ne bo več miren!
No Pasaran!