V medijih in iz ust ljudi (pre)mnogokrat slišimo, da je po vstajah, ki smo jim bili priča v zimskem obdobju med letoma 2012-2013, odporniški duh zamrl. Ampak temu ni čisto tako. Ko govorimo o nadaljevanju vstajniškega duha, ciljamo predvsem na del ljudske energije, ki je zašel na stranpota predstavniške demokracije. Pri tem pozabljamo na drugo plat kontinuitete vstajniške politike: samoorganizirane skupnosti. O slednjih ne slišimo predvsem zato, ker si tega ne more (in ne sme) lastiti nobena stranka ali lista in istočasno noben posameznik ali ožja interesna skupina ljudi. Praksa samoorganiziranja spodjeda osnovno načelo predstavniške politike. Zato za začetek razjasnimo slednje: samoorganiziranje je decentralizirano, nehierarhično, egalitarno, proti-strankarsko politično delovanje!
Samoorganiziranje je način, s katerim si povrnemo moč odločanja o naših življenih in soodločanja o skupnih stvareh. Gre torej za večplastno (nestrankarsko) politično delovanje, ki izhaja iz predpostavk:
- da institucije, ki naj bi zastopale naše interese (študentske organizacije, sindikati, politične stranke, država itd.), tega v resnici ne počnejo ali bolj pogosto, delujejo v nasprotju z našimi interesi;
- da od obljub drugih nimamo kaj dosti pričakovati, saj ne bo nihče namesto nas zastopal ali branil naših interesov;
- da so pravice vedno izborjene in nikoli podeljene.
V kontekstu samoorganiziranja zato svoboda ni abstraktna pravica ali statično dejstvo, ampak moč delovanja, ki je rezultat konkretnih prizadevanj posameznic in posameznikov. To smo se odločili udejaniti tudi v Ustvarjalni platformi INDE – U.P.I., kjer prakso samoorganiziranja udejanjamo preko skupščin, ki so kolektivni načini pogovarjanja in usklajevanja skupnih interesov brez posrednikov ali vodij. Kvaliteta skupščine je vedno odvisna od udeleženk in udeležencev, zato je prvo in osnovno načelo skupščine to, da na njej delujemo nediskriminatorno, ne kompliciramo in ne dolgovezimo ter smo miselno usmerjeni na razrešitev nekega problema in ne v kritiziranje sogovornikov ali sogovornic. Vsak argument nadgrajujemo tako, da nas pogovor vodi v sklenitev skupne rešitve na nek problem.
Delovanja na skupščinah se zato učimo, tako kot se učimo samoorganiziranja, saj nas o teh veščinah ni nihče podučil. A učimo se jih tudi zato, ker ne gre za sklenjene, končne ali zaprte procese, temveč za radikalno odprto metodo skupnega usklajevanja, organiziranja in delovanja. Zato bodimo realni in zahtevajmo nemogoče!
Alternativa obstaja