Pred kratkim je javnosti bilo sporočeno, da zgodba o tovarni Argolina v Izoli išče izhodišče na sodišču. Uporabnik prostorov nekdanje tovarne v Izoli, ki je več kot leto delil prostor s skvoterskim kolektivom Avtonomna Cona Argo, se je odločil tožiti DUTB in podjetje Argolina d.o.o. za motenje posesti, saj meni, da je sedanje stanje popolne ograjenosti in neprestanega propada, nezakonito. Spomnimo, da je leta 2013 lastništvo bivše tovarne prešlo iz upravljanja propadle Abanke pod Dutb, ki je ustanovila družbo Argolina d.o.o. z edinim zaposlenim Alešom Kumperščakom, z namenom upravljanja območja tovarne.

Prva obravnava je bila 18.05.2017, vsi zainteresirani vabljeni na drugo obravnavo 06.06.2017 ob 14h na Okrajnem sodišču v Piranu.

Povezava do prilog in dokumentacije

TOVARNA ARGO : PROPAD ZGODOVINE IZOLE

Večino industrijskih stavb na območju Tovarne Argo so leta 2003 porušili, dimnik in stavbe, zgrajene v 30. letih prejšnjega stoletja, pa so pod spomeniškim varstvom. Podjetje Argolina je septembra leta 2010 pod vodstvom tedanjega direktorja Uroša Šuberja nadalje rušilo objekte brez gradbenega dovoljenja, za kar je občina Izola predala predlog kazni v višini 50.000 evrov. Po nekaterih posegih maja 2011 je območje ostalo prosto dostopno in prepuščeno propadu. Ljudje so prosto dostopali v objekt in izkoriščali zapuščenost le-tega kot priložnost za brezplačno odlaganje odpadkov, saj so bile v stavbah in v okolici odvržene rabljene igle, kondomi, razbite steklenice, plastenke, različni drugi odpadki ter celo kosovni odpadki. Odpadni gradbeni material, pralni stroji, gume, kosi pohištva, vzmetnice in ostala svinjarija je bila na očem vsem mimoidočim, ki so se sprehajali po pločniku ob zunanjem delu nezaščitenega objekta in iz ceste.

Leta 2015 se je manjša množica ljudi odločila narediti konec nezdravemu propadu in neodgovornosti občine in DUTB kot lastnice območja in začela lastnoročno čistiti in sanirati prostore ter v njih organizirala koncerte, razstave, okrogle mize, kino večere itd. Ljudje so začeli v prostoru prebivati in sobivati. Tako se je oblikovala skupnost AC ARGO.

Tako imenovani skvoterji so namenili prostore in svoj čas socialnim in ekološkim vprašanjem, saj so nudili prenočišče in topel obrok ljudem, ki so to potrebovali. Večkrat so tudi na javnih površinah občine delili brezplačne tople obroke. V skupnosti AC ARGO je bil dobrodošel vsak. Ekološko zagnanost so izkazali z večkratnim čiščenjem občinskih površin, predvsem na točkah, ki jih občina zanemarja. Organizirana je bila tudi večja čistilna akcija.

V letu dni delovanja je skupnost AC ARGO priredila več kot 70 dogodkov in je bila največji kulturni prostor v občini. Obiskovalci skupnosti niso bili le izolski občani, saj so poleg tujih izvajalcev predvsem med pomladjo in poletjem, v Izolo le zaradi dobrega imena AC prihajali ljudje iz celega sveta.

Januarja 2017 je varnostna služba, najeta s strani DUTB, nasilno prevzela nadzor nad območjem in ga zagradila. Varnostniki stražijo razvaline, saj so prostori sedaj spet brez namena in življenja, namenjeni nadaljnjemu propadu.

DUTB – SLABA BANKA, USTANOVLJENA S SLABIMI NAMENI

DUTB oziroma slaba banka je bila ustanovljena 6. marca, prva seja upravnega odbora pa je bila 7. in 8. marca 2013, ko je bil za glavnega izvršnega direktorja izbran Šved Torbjörn Månsson, za glavnega svetovalca pri ustanavljanju DUTB pa podjetje Quartz+Co, katerega solastnik je bil. Nič v zadnjem odstavku ne drži. Vse je laž. O tem danes ni več nobenega dvoma. Dan za tem, ko je prisegla vlada Alenke Bratušek, torej 21. marca, je namreč Šircelj tajno odletel v Stockholm, kjer je obiskal podjetje Quartz+Co. Podatke o tem letu je prikrival; parlamenta ni obvestil, da ga ni bilo, »ne razpolagamo s podatki, kje in kako je poslanec določenega dne izvrševal svojo poslansko funkcijo«, dokazila o povračilu stroškov za letalsko karto ni predložil. Spanje v hotelu Nobis v Stockholmu, kjer je prenočitev stala 300 evrov, je poravnal Månsson s kreditno kartico. Zakaj? »Ob tem ostaja dejstvo,« je zapisala preiskovalna sodnica Cenerjeva, »da odločitve o izbiri družbe Quartz+Co in imenovanju Månssona niso sprejeli neizvršni direktorji v okviru 1. seje«, ki naj bi bila 7. in 8. marca, »temveč je očitno dogovor s predstavniki družbe Quartz+Co sklenil Andrej Šircelj v času svoje poti v Stockholmu«. In to nezakonito, ker Šircelj takrat te pristojnosti ni več imel, česar se je očitno tudi zavedal in je zato v Stockholm odšel inkognito. Månsson s svojim podjetjem Quartz+Co ni v slabo banko prišel na podlagi nekakšnega mednarodnega natečaja. Šlo je za načrt. Projekt ustanovitve slabe banke je na ministrstvu za finance začel Janez Šušteršič, ki je še pred Quartz+Co pri ustanavljanju slabe banke najel londonsko svetovalno podjetje European Resolution Capital Partners (ERC). To je leta 2012 za delo v Sloveniji dobilo kar 2,5 milijona evrov za pregled poslovanja slovenskih bank. ERC je že tedaj s pomočjo svojega podjetja iz davčne oaze St. Kitts & Nevis želel v Luksemburgu ustanoviti sklad za nakup slovenskih slabih terjatev, ki naj bi bile domnevno ničvredne.

A to ni vse.

Nekaj mesecev pred Šircljevo potjo na Švedsko je Sindikat kemične, nekovinske in gumarske industrije vložil pobudo za razpis referenduma o slabi banki, nakar se je 36 podpisanih listov od skupaj 400 »izgubilo«. Krivca sicer nikoli niso našli, je pa dejstvo, da je pri miniranju referendumske pobude sodeloval tedanji notranji minister SDS Vinko Gorenak. Njegovo ministrstvo je sindikat o domnevno premalo zbranih podpisih obvestilo tako pozno, nekaj ur pred potekom roka, da ti niso mogli več zbrati dodatnih podpisov. A se je kasneje izkazalo, da so v resnici na Gorenakovem ministrstvu zavlačevali štiri dni.

Zakaj takšna motivacija stranke SDS pri ustanavljanju slabe banke?

Ko je vlado prevzela Alenka Bratušek, ne premierka ne finančni minister Uroš Čufer nista mogla več bistveno vplivati na začeti postopek ocenjevanja bank – kar ju sicer ne opravičuje. A vse, kar smo povzeli iz natančnih popisov dogajanja (avtor je novinar Borut Mekina), nam danes ponuja odgovor na vprašanje, zakaj je bila luknja v slovenskem bančnem sistemu ocenjena tako visoko. Velik del podjetij oziroma terjatev do podjetij je bil torej ocenjen kot ničvreden. V obliki deležev so bila ta podjetja prenesena na slabo banko. Slaba banka je bila določena kot tista, ki bo to domnevno ničvredno lastnino prodala kupcem, ki jih bo sama izbrala. S tem bi lastnina prešla v roke novih lastnikov za majhne denarje. DUTB še vedno deluje na teh zavajajočih ocenah vrednosti podjetij. To je ta milijarda in pol evrov, o kateri govori študija mag. Velimirja Boleta.

Sodnica je decembra 2015 odredila hišne preiskave pri Širclju zaradi suma »pridobitve velike premoženjske koristi« pri ustanovitvi DUTB marca 2013. Pogodbe, za katere je bil v slabi banki odgovoren Šircelj, naj bi bile »zgolj kulise za izčrpavanje premoženja republike Slovenije«, uradni dokumenti naj bi bili ponarejeni oziroma antidatirani, Šircljevo delovanje pa »konspirativno«, je zapisala. Šircelj naj bi kot prvi vodja slabe banke še z drugimi osumljenimi oškodoval državo za skupaj 2,7 milijona evrov – kolikor naj bi bile namreč vredne fiktivne svetovalne pogodbe, ki jih je ob ustanovitvi slabe banke Šircelj pomagal skleniti s štirimi podjetji. Še huje, način ustanovitve DUTB je bil tudi eden najbolj grobih primerov zatrtja demokracije. In to ob asistenci ustavnega sodišča. Prav ustavno sodišče je namreč decembra 2012 s prepovedjo referenduma o slabi banki razglasilo »izredne razmere«. Ustanovitev DUTB oziroma državne slabe banke, prepoved referenduma o njej in neupoštevanje ustave so namreč v tisti odločbi upravičili s »krnitvijo suverenosti«, do katere naj bi domnevno prišlo, če DUTB ne bi bila ustanovljena. Sodniki so se sklicevali na ocene parlamentarne večine pod vodstvom SDS, češ da bi zaradi referenduma Slovenija izgubila dostop do mednarodnih finančnih trgov. S čimer so ustavni sodniki tudi upravičili sporno ravnanje tedanje vladajoče koalicije. Druga vlada Janeza Janše je namreč moralno oštevala in nato aktivno ovirala pobudnike za referendum o slabi banki, notranje ministrstvo pod vodstvom Vinka Gorenaka (SDS) je recimo »izgubilo« podpise Sindikata kemične in gumarske industrije za razpis referenduma, zavlačevalo s preštevanjem podpisov, nakar je lagalo in manipuliralo s pojasnili glede postopka. Delovanje DUTB je v praksi pokazalo, da Slovenija s preprodajo poceni terjatev izgublja milijone, nekateri ekonomisti so celo izračunali, da nas bo takšno reševanje slabih terjatev na koncu stalo milijardo evrov in več.

Kdo pa je Aleš Kumperščak?Glede na dosedanje izkušnje gospoda Kumperščaka , kateri je tudi direktor svetovalne družbe Censum d.o.o., ni lahko trditi, da je dober gospodar. Za marsikaterega državljana že dejstvo, da le ena oseba upravlja z 12.9 milijona vredno nepremičnino in je ta oseba hkrati vodja svetovalne družbe, predstavlja nehigiensko situacijo morebitnih odtokov državnega denarja na račun svetovanja samemu sebi. Ampak, če je to le neprijetna slutnja, poglejmo delo g. Kumperščaka , kateri je bil od 2007 do 2008 generalni direktor tekstilnega podjetja Mura: leta 2007 mu je uspelo izgubo podjetja iz 600 000 eur povečati na 2,7 milijona eurov. Neprijetna slutnja postane še bolj neprijetna ko izvemo, da je Kumperščak hotel preoblikovati Muro iz tekstilnega holdinga v logistični holding, za izvedbo projekta pa je za svetovalca najel kar svojega sorodnika Draga Keršiča. Kumperščak je zapravljal Murin denar tudi z najemom ljubljanske odvetniške družbe Avbreht, Zajc & partnerji za pravdo s tovarniškim svetom delavcev na soboškem delovnem sodišču. Svet ga je takrat zaprosil za podaljšanje mandata, ker mu je januarja ta potekel, februarske volitve pa zaradi prenizke udeležbe niso uspele. Dotedanjega predsednika sveta in člana nadzornega sveta Franca Slaviča, ki je delo opravljal profesionalno, je s prenehanjem mandata Kumperščak poslal nazaj v proizvodnjo. Kumperščaka so leta 2008 odstavili s položaja.

KAJ SE DOGAJA NA SODIŠČU?

Vrnimo se v današnje čase in si malo bolj podrobneje pogledamo aktualno sodno pravdo. V uradnem Odgovoru na tožbo motenja posesti (priloga) s strani Argoline ter Dutb so navedli, da so objekti bivše tovarne Argo zaradi nestabilnosti nevarni, ter da so iz tega razloga v obliki samopomoči postavili ograje in varnostno službo. Obče znano je, da je bil objekt že vrsto let prosto dostopen vsem, saj so na tem območju občani sprehajali pse, fotografi slikali razvaline, bendi snemali videospote, itd.

Torej, leta in leta sta Argolina in Dutb dopuščali, da stavbe in celotno območje nezavarovano propadajo. Kljub temu da so se nevarnosti zavedali, območja do vselitve ljudi niso zavarovali ali zaščitili. Njihov odnos je zelo zaskrbljujoč, saj kljub zavedanju nevarnosti niso niti postavili opozorilnega znaka, kaj šele, da bi izvedli sanacijska dela. Tak odnos kaže na njihovo neodgovornost ter s takim nespametnim ravnanjem konstantno ogrožajo življenja širše javnosti. Kljub temu, da je trenutno postavljena ograja ter varnostniki varujejo območje, s takim ukrepom sama nevarnost porušitve ni preprečena. Zid nevarne stavbe se nahaja neposredno pri pločniku in cesti, na katero se lahko zruši. Trenutno je tudi na dimniku tabla, ki opozarja na nevarnost porušitve le tega. Torej, če so vsi ti objekti na območju nevarni, ob morebitni porušitvi ogrožajo ne le ljudi na območju, ampak tudi širšo okolico (višina dimnika je 52 m), je še toliko bolj sporno ter kaznivo samo dejstvo, da sta Argolina in Dutb kljub nevarnosti več let dajali del območja v najem Luna Parku in tudi MO Izola (občinsko parkirišče). S takim dejanjem je bilo vrsto let neposredno ogroženo veliko število ljudi in njihova lastnina (osebni avtomobili in hiše), tisti, ki so bodisi zahajali v Lunapark, uporabljali parkirišče ali se samo sprehajali mimo območja ter navsezadnje tudi okoliški prebivalci. Na podlagi tega je jasno razvidno, da bi osebe, ki tako upravljanje dopuščajo, morale biti ustrezno kazensko obravnavane (zagrožena kazen za tako dejanje je do pet let zapora, 314. člen KZ).

V dokaznem gradivu Odgovora na tožbo Argoline je priložena tudi Prijava zoper neznanega storilca zaradi vloma v objekt v lasti podjetja Argolina d.o.o. z dne 28.10.2016, v kateri g. Kumperščak lažno navaja, da naj bi se obiskovalci vedli nasilno do najemnikov lunaparka. Naslednji dan so policisti presegli svoja pooblastila ter pretepli dve nedolžni osebi, ki sta se nahajali na območju bivše tovarne Argo (glej članke na povezavah spodaj). Zaradi tega je upravičen sum, da je prišlo do osebne rabe policijske sile v korist g. Kumperščaka z namenom ustrahovanja. Na prvi sodni obravnavi dne 18.05.2017 je zastopnik Argoline d.o.o na Okrajnem sodišču v Piranu izjavil, da Argolina plačuje 30.000 evrov davkoplačevalskega denarja na mesec za varnostnike, ki so prisotni na območju tovarne od januarja 2017. Torej znesek za varovanje dandanes znaša že 150.000 evrov. Toliko našega denarja za varstvo razvaline, ki je leta propadala in bila prosto dostopna vsem? Kumperščak bi s tem našim denarjem lahko izvedel sanacijska dela, saj sedanje stanje nevarnosti porušitve zidu na pločnik ne preprečuje.

Nezaslišano je, da država v obliki Dutb naš denar daje v upravljanje ljudem, ki dokazano niso sposobni učinkovitega gospodarjenja in vodenja in dokazano kadrujejo po nepotističnih načelih. Dutb pa si v zadevi tožbe umiva roke, češ da oni nimajo povezave z upravljanjem Argoline, kar nakazuje viciozno podlo mentaliteto uprave Dutbja, saj je iz dokumentov, predloženih kot odgovor na tožbo motenja posesti razvidno, da je bila postavitev mreže in varnostnikov odločitev uprave Dutbja in ne Kumperščaka samega. Kumperščak, ki se sicer na blogu svojega podjetja Censum širokousti o zgrešenosti neoliberalizma in zagovarja več države za blaginjo vseh, si keynesianska načela razlaga konkretno po svoje, ko je on na vrsti za črpati iz državnih vimen.

 

http://www.mladina.si/179414/nedota…

http://www.mladina.si/176656/pozabl…

http://www.komunal.org/video/dogodk…

http://www.vecer.com/k-nam-v-argo-l…

http://www.delo.si/novice/slovenija…

 

AC Argo Izola