Kot obljubljeno, danes objavljamo prvi članek iz prve številke Počasnika. Beri, misli in deli!

INDUSTRIJSKA ARHEOLOGIJA

Grajeni objekti velikokrat preživijo čas svoje prvotne namembnosti. Poleg občih historičnih objektov (gradov, palač, …) to velja tudi za industrijske stavbe. Opuščeni mlini, rudniki, tovarne, hale in skladišča so v večini primerov obsojeni na propad, v nekaterih primerih pa se jih ohrani, prenovi in oživi z umestitvijo novih vsebin.

V Veliki Britaniji se je po 2. svetovni vojni pričelo gibanje za zaščito industrijskih objektov, saj jih je bilo med vojno veliko porušenih. Leta 1955 je britanski zgodovinar Michael Rix skoval izraz »industrijska arheologija« in začetki revitalizacije te arhitekture segajo v to obdobje. Danes Unescov seznam vsebuje veliko število stavb, ki sodijo med industrijsko dediščino, kar dokazuje sporazum o pomembnosti teh zgodovinskih zapuščin, ki pričajo o času velikih družbenih in tehnoloških sprememb. Kljub temu pa jih le malo kvalificirajo kot spomenik nacionalnega pomena.

ZAKAJ PONOVNA UPORABA OPUŠČENIH INDUSTRIJSKIH OBMOČIJ

Opuščena industrijska območja se nahajajo v večini mest in taka območja bi vsekakor morali obravnavati kot mesto-tvorni potencial. Zapuščena industrijska preteklost si nedvomno zasluži prenovo ali vsaj ovrednotenje. V zadnjih desetletjih so opuščena industrijska območja postajala vedno bolj aktualna, ampak ne samo zaradi pojava vrednotenja industrijske dediščine, temveč je vzrok mogoče najti drugje. V hitro rastočih mestih je namreč narasel interes po vnovični uporabi industrijskih območij, in to predvsem zaradi pomanjkanja površin. Pri vsakem soočenju s ponovno uporabo industrijskega območja se pojavi vprašanje: kaj z objekti, ki se nahajajo na teh lokacijah? Če objekti niso konservatorsko zavarovani ali kako drugače kulturno ovrednoteni, se zastavi še eno vprašanje: ohraniti ali porušiti?

Vnovična uporaba objektov ima veliko prednosti. Ne samo okolijskih in ekonomskih, ampak tudi socialnih. Prav tako veliko pripomore k trajnostnemu razvoju. Recikliranje in reutilizacija sta vedno bolj samodejni dejanji tako na individualnem kot na kolektivnem nivoju.

Ponovna uporaba opuščenega industrijskega območja torej pozitivno vpliva na kakovost življenja v neposredni okolici, je cenovno ugodnejša in ekološko prijaznejša od novogradenj. Ob vsem naštetem ohranja tudi spomin na preteklost. Okoli mnogokaterih industrijskih območij (ali tovarn) so nastajala naselja, v katerih so živeli ljudje (skupnosti), ki so bili zaposleni v teh obratih.

Prenova objektov se pozitivno obnese tudi s stališča transporta, ohranjanja energije in surovin, saj je objekt že zgrajen, zato ni potrebe po velikih količinah novih gradbenih materialov.

Skozi proces ovrednotenja stanja objekta se lahko pojavijo izračuni, ki izenačujejo stroške rušitve objekta z njegovo ojačitvijo. V določenih primerih se lahko zgodi, da se izračuni raje prednostno nagibajo k rušitvi in novogradnji kot k sanaciji, ojačitvi in revitalizaciji. V takem primeru se morajo odgovorni strokovnjaki vprašati o pomenu teh objektov za prostor in družbo.

V (tako imenovanem razvitem) svetu je revitalizacija opuščenega industrijskega kompleksa nemalokrat doprinesla k ustvarjanju edinstvene atmosfere za sodobno življenje in delo. Razumeti je treba potencial, ki ga ponujajo opuščeni industrijski prostori. S pravilnim ovrednotenjem in prenovo takih prostorov lahko doprinesemo k privlačnosti in inovativnosti kraja, v katerem živimo.

V času, ko mesta med seboj tekmujejo v konkurenčnosti, privlačnosti in inovativnosti, bodo morala, če želijo ohraniti svojo prednost, ponuditi pestrejše in edinstvene prostore. Taki prostori pa se s pravilnim ovrednotenjem in prenovo lahko nahajajo prav v opuščenih industrijskih področjih.

DEGRADIRANA OBMOČJA: DANAŠNJE STANJE

Agencija za okolje in prostor je leta 2011 v Sloveniji evidentirala 194 zaradi opuščene dejavnosti degradiranih območij. V skupni površini je to 979 ha, kar predstavlja dober procent vseh pozidanih površin v državi. V evidence so bile vključene površine, kjer je degradacijo povzročila industrija, vojaška dejavnost, transport, infrastrukturne in rudarske dejavnosti. Ta območja so torej posledica opuščanja dejavnosti in razvrednotenja funkcije prostora. Upoštevajoč prazne ali nedograjene stanovanjske in poslovne objekte je v resnici odstotek degradiranih območij v primerjavi z pozidanimi površinami mnogo višji.

Kljub temu pa smo še naprej priča povečevanju obsega pozidanih površin, ki v strukturi rabe tal predstavljajo že 5,4 % celotne površine (podatek iz leta 2012). Obstoječi podatkovni viri sicer ne omogočajo natančnega količinskega ovrednotenja procesa pozidave, toda iz podatkov, zabeleženih v obdobju med letoma 2008 in 2012 je možno interpretirati, da trend pozidave narašča s hitrostjo 8,9 ha na dan.

Pri ravnanju z degradiranimi območji Agencija za okolje in prostor postavlja cilje kot so zmanjševanje obsega takih površin, sanacija okolijsko najbolj spornih in vzpostavitev celovite baze oziroma evidence, na osnovi katere bi različni resorji lahko uspešno ukrepali v smeri trajnostnega ravnanja oziroma gospodarjenja s prostorom.

Na seznamu nepremične kulturne dediščine je skoraj 30.000 objektov in od tega je 1157 takih, ki imajo med strokovnimi področji navedeno »tehniška zgodovina« (večinoma gre za opuščene industrijske objekte). A sam vpis na ta seznam še ne pomeni, da je objekt zavarovan kot kulturni spomenik, torej nima nobene pravne zaščite pred rušitvijo.

V Sloveniji poznamo tudi nekaj pozitivnih primerov prenove industrijske dediščine, npr. Muzej premogovništva v Velenju, Muzej živega srebra v Idriji,… V glavnem so to večinoma muzeji, malo je primerov, ko so prenovljeni industrijski objekti vključeni v vsakdanje življenje ljudi. Tak svetel primer tega je recimo Stara elektrarna v Ljubljani.

Vodilo za uspešno reševanje problematike opuščenih industrijskih središč je, da se določi ključna območja in jih ohrani, hkrati pa omogoča razvoj na način, da se pusti ljudem, da jih uporabljajo.

V tujini je znanih veliko primerov pozitivne prakse ohranitve in revitalizacije opuščenih industrijskih območij, ki so postali novi epicentri dogajanja in razvoja sodobnih neindustrijskih panog. Razlog je mogoče tudi v tem, da je take dediščine več in so se začeli prej z njo ukvarjati.

NOVE PRILOŽNOSTI: PRIMERI DOBRE PRAKSE

Ukvarjati se z že obstoječim opuščenim grajenim območjem je tudi z arhitekturnega vidika velik izziv. Transformacija, ki se zgodi s konverzijo recimo industrijske strukture v razno-funkcijski servis, namenjen današnji tako imenovani informacijski družbi, odpira nove možnosti uporabe stare, zastarele infrastrukture na svež in inovativen način. Približa se namreč širši množici uporabnikov.

Eden najvidnejših primerov take konverzije je stara londonska elektrarna ob Temzi, Bankside Power Station. Zgrajena je bila v dveh fazah med leti 1974 in 1963. Zaprli so jo leta 1981. Leta 2000 sta arhitekta Herzog & de Meuron oblikovala načrt prenove elektrarne v sodobno galerijo imenovano Tate Modern. Včasih nedostopna javnosti, danes sprejme več kot pet milijonov obiskovalcev letno.

V Rotterdamu med leti 1925 in 1931 zgrajena tovarna tobaka Van Nelle je obratovala do leta 1998. Njena značilnost so velike steklene fasade in dolgi stekleni nadhodi. Zasnova je slonela na želji, da bi delavci delali v zdravem okolju (svetlem in obdanim z naravo). Je ikona modernizma in po prenovi, zaključeni leta 2004, ohranjena skoraj v prvotni zasnovi. Površina 60.000 m2 se danes uporablja kot “high-tech center za dizajn in komunikacije”, kjer domuje tudi 50-70 malih in srednjih podjetij.

Leta 1991 se je v Duisburgu (Nemčija) nekdanje industrijsko območje revitaliziralo v javni park. Glavni koncept regeneracije je narekoval ohraniti čim več obstoječih industrijskih objektov, jih sprejeti in ne zavreči. Onesnažene zemlje niso odstranili, temveč so jo na samem mestu prečiščevali. Danes je park razdeljen v različna, med seboj s peš oziroma vodnimi potmi povezana območja. Betonski objekti skrivajo intimne vrtove, rezervoarji goriva so postali bazeni za potapljače; visoke stene uporabljajo plezalci, centralni del območja pa je postal trg. Ta krajinsko-industrijski park je proglašen za zelo uspešen kulturni prostor.

Še en zanimiv primer regeneracije je leta 1986 zaprto območje nekdanjih premogovnikov, Zeche Zollverein 12 (Essen). Program preureditve je kulturne narave in vsebuje med drugim vodene oglede po industrijski zapuščini. Območje je bilo razglašeno za najboljši prireditveni prostor v Nemčiji.

PRILOŽNOST TUDI V KOPRU

Opuščena industrijska dejavnost je v obliki starih zapuščenih tovarn, skladišč in drugih spremljevalnih objektov pustila sledi tudi v Kopru. Samo streljaj od nekdanjega proizvodnega bisera Tovarne motorjev Sežana, onkraj ceste, je lociranih več tisoč kvadratnih metrov degradiranih površin, pred desetimi leti zapuščenih in izčrpanih obratov Invalidskih Delavnic. Primestna lokacija ima velik potencial in morda se lahko v tem primeru zahvalimo krizi v gradbeništvu, da se v več poskusih prodaje na dražbah, kljub nižanju cene, kompleksa INDE še ni prodalo. Sklepamo lahko, da bi novega investitorja vodila želja po dobičku in najenostavnejša rešitev je po navadi objekt porušiti in zgraditi na novo. Tudi, če smo realni, od kupca, ki pričakuje dobiček, ni pričakovati, da bo nekaj ohranjal. Programsko si lahko zamislimo, da bi na tem območju nastal še en trgovski center.
Z arhitekturnega vidika degradirano območje INDE, ki je relativno mladega porekla, ne vsebuje posebnih konstrukcijskih ali dekorativnih elementov. Ti bi ga namreč lahko zaščitili pred rušitvijo, kot so npr. zaščitili znamenito ljubljansko klavnico, a je kljub temu sedaj obdana z dvema samopostrežnima trgovinama.
Kljub temu pa lahko naštejemo kar nekaj trajnostno, ambientalnih in kolektivnih razlogov za ohranjanje konstrukcije na tem degradiranem območju, zato je pomembno, da bi se ob morebitni prodaji postavili pogoji za zaščito objektov in pripravilo program varstva.

Že hiter pregled celotne nosilne konstrukcije kaže na to, da je zdrava in statično brez posebnosti. Nenosilno konstrukcijo: t.j. predelne stene, stenska polnila, stavbno pohištvo ter strešni ovoj, pa bi bilo potrebno obnoviti ali rekonstruirat, kot se za nekaj desetletij star objekt tudi spodobi.

Celoten kompleks INDE skoraj desetletje ni bil vzdrževan, prej nasprotno, podvržen je bil zanemarjanju in vandalizmu. Intervencijo, ki se je zgodila pred enim letom, lahko razumemo kot neke vrste konzervatorsko – restavratorski poseg, saj se deli stavbe, ki so v uporabi, sproti sanirajo, grejejo, prezračujejo, vzdržujejo, skratka živijo z njenimi uporabniki. Korektno lahko rečemo, da uporabniki stavbi dvigajo vrednost. Na tem mestu je mišljena predvsem tržna, nepremičninska vrednost, saj je vsebinska vrednost, ki tam nastaja, neprecenljiva. Mesto Koper je s tem posegom pridobilo kreativne in edinstvene prostore, tako, da lahko vrednostno konkurira večjim mestom, ki premorejo podobne unikatne prostore, kot npr. Köbenhavn, Lizbona, Berlin ali London…

Flegar