Priznam, da na predstavitev nisem šla v dobri veri, da bom dobila odgovore na moja vprašanja. Saj vendar živim v državi, kjer je neznanska lahkotnost sprejemanja luknjičavih zakonov pravilo. Od snovalcev in potem razlagalcev zakonov pa tudi ne smeš pričakovati, da ti bodo razložili, kako bo vse skupaj delovalo v naših vsakdanjih življenjih. Že takoj, ko sem stopila v dvorano, me je hudo zmotila SMC naravnanost dogodka. To je ugotovila in si na glas upala povedati gospa iz sosednje vrste. Predvidevam, da njena opozorila in pripombe v novem zakonu seveda ne bodo upoštevane. Očitno je namreč bilo, da je bil nezadostno oglaševan dogodek namenjen samo članom stranke, simpatizerjem, ministrici in njeni ekipi. Kar mislim si, kako so z velikim veseljem odkljukali prvi datum na listi predstav, ki jih nameravajo uprizoriti še po drugih krajih države. Pohvaliti moram voditelja dogodka, ki se ni pustil motiti in je predstavo sukal kot da smo na srečanju, kjer prodajajo sesalce najboljše znamke. Šla sem mu na živce, ker sem skakala v besedo. A to je bilo le zato, ker nisem dobila odgovorov na moja konkretna vprašanja. To sem sicer pričakovala še preden sem odšla od doma in zato pravzaprav nisem razočarana nad neznanjem visokih uradnic. Sem pa zato samo še bolj jezna!

Pa poglejmo, kako bomo »skupaj za družbo zdravja!«. To je namreč izbrani všečni reklamni slogan kampanje. Ne razmišljam, koliko je stal in koliko nas je šele stala priprava zakona. Tega vprašanja si nisem upala zastaviti, ker bi me zopet preveč bolelo, da so kup našega denarja nakazali neki posvečeni svetovalni družbi. Poglejmo:

1.

V predlogu zakona najdemo omejitev bolniškega staža na leto dni oz. z izjemami in podaljški še na nekaj več mesecev (najbrž za vsak slučaj, za tiste, ki imajo veze in poznanstva). Zanimalo me je, kako bo to izgledalo v praksi. Bog ne daj, če bom resno zbolela ali me bo povozil avto? Navedla sem čisto enostaven primer iz naših navadnih življenj.

Torej, po enem letu, ko sploh še ne bom zdrava, bodo na ZZZS ugotovili, da za na delo nisem sposobna in se moram upokojiti. S papirji bom šla na ZPIZ. Tam me bodo zlovoljno pogledali, ker imajo zadnje čase veliko primerov, ki niso zanje. Saj pokojninski zakon jasno določa, kdaj se lahko upokojimo. Bolno sem ugotovila, da bom pristala na cesti. Visokim uradnicam niti nerodno ni bilo. Hitele so razlagati, da je predlog tak, ker so nekateri v naši državi tudi 20 let na bolniški. Vprašala sem jih, katera zdravniška komisija jih je pregledala, podpisala papirje, kateri zdravniki? To so preslišale. Ugotovila sem, da bomo zaradi nekaj ljudi v državi, ki izkoriščajo sistem (jasno da, zaradi zvez in poznanstev), odslej »navadni« bolni pristajali na cesti.

2.

Zanimalo me je, kako bo konkretno izgledal izračun višine obveznega zdravstvenega nadomestila[1], ki ga bo opravil Furs. Ali bo narejen na podlagi dohodkov iz preteklega leta? Kateri dohodki, premoženje so bo upoštevalo? Ali bom domov dobila položnico? Kaj se bo zgodilo, če položnice ne bom plačala? Kaj se bo zgodilo, če sem bila lani zaposlena, letos pa sem brezposelna?

Kako bodo plačevali mladi in stari brez služb? Kako bodo plačevali tisoči samostojnih podjetnikov z minimalnimi dohodki, prisiljeni v ta status? Kaj pa upokojenci?

Odgovorov nisem dobila, voditelj me je celo opomnil, da je to vprašanje preveč podrobno in ni predmet javne razprave. Visoka uradnica za finance pa mi je le zatrjevala, da bo za tiste brez dohodkov enako kot doslej. Njeno neznanje me je razhudilo, zato sem skakala v besedo, moderator pa je skoraj živčno miril.

Naj obrazložim svoje pomisleke. Sedaj je zavarovanje prostovoljno (kar je pravzaprav tudi nepravično). Odslej bo obvezno. Iz Fursa bomo dobili odločbo in položnico. Če ne bomo plačali, sledi davčna izvršba. Kdor ne bo imel dohodkov, mora imeti odločbo Centra za socialno delo, da mu prispevek plača država. Odločbo CSD pa dobim le, če nimam nikakršnega premoženja in dohodkov. Verjetno se bom na Furs morala pritožiti. Kolikor vem, pa pritožba ne zadrži izvršitve. Torej bo veliko državljanov dobilo davčno izvršbo in v velikih primerih tudi obisk izvršitelja, ki bo odnesel televizijo, kavč ali pa celo hišo…

3.

Moti me zavajanje, da bomo vsi plačevali manj. Ogledala sem si objavljeno lestvico in preračunala.   Preprost izračun je, da 20 eur od minimalne plače v Sloveniji predstavlja 3%-ni delež, 75 eur (kar bo najvišje nadomestilo) od 7.500 eur managerske plače pa le 1%-ni delež. Torej bodo zopet največ plačevali tisti z nižjimi dohodki. In ko denarja ne bo, bodo lestvico spremenili. Najbolj enostavna in poceni rešitev bi bila povišanje prispevne stopnje. Bogokletni predlog! Odgovor je bil, da to ni sprejemljivo, ker bi bogati potem preveč prispevali za reveže.

Pa sem predlagala, da prispevek, v stilu TEŠ 6, kar dodajo na položnico za elektriko. To so preslišali, ker naj bi bil predlog neresen.

Ker se mi zdi, da zdravstvo sploh nima tako malo denarja, sem predlagala, da najprej počistijo vse, ki so prisesani na zdravstveni sistem. V mislih imam dobavitelje opreme, gradbince, svetovalce, itd. In kje so neplačani prispevki delavcem? Pa bolj bi morali paziti na izdatke. Še vedno mi ni jasno, kdo je podpisal za 500.000 eur računov, ki so jih nakazali v Trst za žilne operacije? Ne upam si pomisliti, da je takih računov najbrž še več. Čakalne vrste lahko skrajšajo samo nove zaposlitve zdravnikov, tehnikov, medicinskih sester. Pri tem se mi zdi, da ima veliko vlogo zdravniška zbornica, ki pa se sicer trenutno ukvarja predvsem s plačo svoje vodje. Prav tako Fides.

4.

Ministrica je razlagala, da zakon vrsto reči bolje ureja kot doslej. Resnično ji verjamem. Veliko več bo financiranja iz proračuna. Pozdravljam! Ne vem pa, kje bo vzela denar. Ministrica namreč pozablja, da imamo v ustavi zapisano zlato pravilo. To pomeni, da se država ne sme zadolževati in samo denar, ki je na razpolago, se lahko razdeli med ministrstva (zdravstvo, šolstvo, gospodarstvo, delo, obramba, sociala, itd.) Prepričana sem, da bo v bitki za denar zmagala vojska. Slovenski zet Trump namreč zapoveduje, da je treba za puške, topove, tanke in bombe prispevati več denarja.

Jaz pa sem kljub vsemu večni optimist, tiho in potrpežljivo bom počakala do leta 2050, ko bomo v Sloveniji vsi srečni.

Lep pozdrav sodržavljani,

Ljuba Miljušević

Foto: Dnevnik