V sklopu dogodkov Gibanje omejeno smo v sredo, 9. decembra, v prostorih Ustvarjalne platforme INDE razpravljali o gibanju kot človekovi pravici. Za začetek je mlada raziskovalka in doktorska študentka, ki se ukvarja z nacionalizmom in interpretacijo človekovih pravic, Barbara Gornik, poslušalcem predstavila, kako se interpretacija človekovih pravic, ki so v osnovi univerzalne, lahko razlikuje glede na lokalne vrednote. Na tej točki je izpostavila francosko revolucijo kot začetek vzpostavitve koncepta človekovih pravic in poudarila, da so bile priznane le višjemu srednjemu sloju, ob čemer je bilo “preprosto” prebivalstvo zapostavljeno.

Iz teorije smo hitro prešli na prakso, ki je ključnega pomena za razumevanje kriminalizacije gibanja (kot pravice do premikanja). Besedo so prevzeli člani Protirasistične fronte brez meja, združenja različnih kolektivov in posameznikov, ki je nastala kot direkten odgovor na situacijo z begunci. Fronta, ki je v Sloveniji zaživela z namenom organizacije protesta, ki je bil 9. septembra v Ljubljani, in deluje v smeri osveščanja in političnega pritiska, se je s prihodom beguncev na slovenske meje angažirala tudi za pomoč in delo na meji. Na terenu so bili prisotni še pred humanitarnimi organizacijami, pa tudi način dela je bil drugačen. Poleg hrane in oblek so namreč delili tudi informacije, velik poudarek je bil predvsem na osebnem stiku z ljudmi, ki so prihajali po balkanski poti. To delovanje je bilo »samoorganiziranim prostovoljcem« onemogočeno, ko se je vzpostavil discipliniran koridor, ki gibanja sicer ne preprečuje povsem, ga pa omejuje. Z vzpostavitvijo tega sistema se je začelo tudi ločevanje ljudi na ekonomske migrante in begunce, torej prvo- in drugorazredne pribežnike, kar je pripeljalo do sporov med njimi.

To je odprlo debato o načinih ločevanja, ki se jih poslužujejo na slovenskih mejah – ločevanje na podlagi državljanstva in “barve” polti. Na tej točki se je debati priključil še tretji gost, Tomaž Gregorc, ki dela za nevladno organizacijo, ki je v Italiji vzpostavila temelje t.i. razpršene nastanitve. Organizacija prosilcem za azil pomaga tako, da institucije prisili v zagotavljanje zapisanih pravic in izvaja pritisk nad politiko, da uzakoni pravice, ki še niso zapisane v italijanski zakonodaji. Tomaž se je pred nekaj ukvarjal z ljudmi, ki jim je bil odobren status, a so jih pristojne institucije nato prepustile samim sebi. Izpostavil je primer desetih Sudancev in Somalcev, ki so jih po logiki ‘razporeditve bremena’ v sklopu študije Eurema preselili z Malte v Maribor. Šlo je za ljudi, ki so na Malti že imeli urejen status in življenje, na selitev pa so pristali zato, ker naj bi lahko tukaj zaprosili za državljanstvo. Ob prihodu so bili nameščeni v integracijsko hišo in prepuščeni samim sebi. Kljub temu, da je šlo v teoriji za dobro načrtovan projekt, ki je imel zagotovljena sredstva, je bil v praksi slabo izpeljan. Le predstavljamo si lahko, kako bo delovalo integriranje prihajajočih beguncev, ko si jih bodo članice EU začele “razdeljevati” po kvotah.

Razprava je opozorila na številne probleme in predstavila različne poglede in rešitve. Spomnili smo se prve mednarodne begunske krize (po koncu prve svetovne vojne), ko so 80.000 Rusom podelili potne liste, ki so veljali v 50 različnih državah. Predpostavljali so, da jih bo svoboda gibanja pripeljala v okolje, kjer bodo sprejeti in zmožni prispevati skupnosti. Prisotni smo se poenotili, da beguncev in ekonomskih migrantov ne smemo dojemati kot žrtve, temveč kot ljudi, ki bodo prispevali k skupnosti. Nekateri jih vidijo kot nujen člen pri vzdrževanju evropske ekonomije, ki je ogrožena zaradi nizkega prirastka, drugi kot inovativne ljudi, ki bodo imeli možnosti razvijati svoj potencial, odpirati podjetja in nova delovna mesta, tretji pa v njih že vidijo pogumne soborce v sindikalnih bojih za delavske in druge pravice.