dopisnik

DOPISNIK IZ PEKLA NA BEVANDI – intervju z Erikom Valenčičem

S front Kurdistana je v INDE prišla persona non grata številka ena na RTV, aktivist, reporter in avtor pronicljivih zapisov in šokantnih posnetkov z nevarnih potovanj po svetovnih kriznih žariščih. Pogledali smo njegov film Fronte Kurdistana in imeli obsežen pogovor o situaciji, v kateri se je znašlo 21. stoletje. Erik Valenčič s Sežane je oseba, ki je po prepoznavnosti na domačem medijskem prostoru postal domač sinonim za aktivizem svetovnega kova. Bivši dopisnik s terena za RTV je pravkar iz pečice povlekel knjigo Sence ne gorijo, ki je vzhajala zadnje desetletje.

Valenčič je kot aktivist in novinar priča protestom, vojnim situacijam in kriznim žariščem že skoraj dvajset let. S terena, kjer vladajo strah, trpljenje in poguba, pobira izkušnje in sestavlja zgodbe o prikriti resnici, ki se je nikoli popolnoma ne zavedamo, dokler je ne doživimo. Mnenja o svetovnih krizah, ki jih deli z občinstvom, so izražena v duhu svarila, da smo nestrpna družba, stremeča k samouničenju in zatiranju lastnega razvoja. Valenčič je kritik oglušelosti zahodne civilizacije in nasilne globalizacije pod taktirko vladajočih in njihovih vojaških sil. Po pogovoru je občinstvu hitro postalo jasno kako malo so vredne stvari, s katerimi se v trdnjavah miru obdajamo in kratkočasimo, medtem ko nekdo drug nekje trpi zavoljo našega ugodja. Pred predavanjem smo mu ukradli precej več časa kot bi bilo primerno za le eno bevando in ga za redakcijo povprašali kako kaj gre.

Kako se počutiš takole doma?

Zafrustrirano. Poleg post-travmatskega stresnega sindroma me zanima, če bo kdaj priznan še »potovalno-stresni sindrom«, s katerim se pogosto soočam. Ugotavljam, da svojo družbo razumem bolje preko oči drugih, s pogledom iz vojnega območja. Na svojih potovanjih predvsem opažam razlike med mojo družbo in družbo drugje. Z vsemi plusi in minusi opažam, da s terena lažje ovrednotim od kod prihajam. Iz katere indoktrinacije sem, če smo natančnejši.

Osemnajst let Bližnjega vzhoda je v meni spremenilo marsikaj in družba v vojnih območjih mi postaja domača. Bolj blizu so mi ljudje, ki jih srečujem na potovanjih, kot tu doma.

Na domačo družbo gledam pesimistično. Tu živimo v neki razvajeni družbi, ki prerada živi na račun nekoga tretjega, v popolni ignoranci do zunanjega sveta. Nikogar ne zanima, da morajo nekje hudo trpeti zato, da imamo mi poceni telefone. To pa so povsem elementarne stvari.

Ima pri vsem tem vlogo neke vrste »medijski terorizem«? Kolikšen faktor je medij pri ukrivljanju resnice?

Medijske hiše nekritično povzemajo besede voditeljev. Niso sami mediji tisti, ki začnejo. 2001, 2002, 2003 so bila leta ko sem bil aktivist po Evropi, kjer so nas v medijih konstantno imenovali antiglobalisti. Pripisali so nam zgrešen pojem, ki je daleč od resnice. Bili smo in smo še globalisti, s težnjo, da naj globalizacija ne temelji na kapitalu ali izkoriščanju ljudstva.  Internet kot orodje globalizacije, je naše Mediji nam oddajajo poenostavljene soundbite, slogane, po katerih naj bi mi razumeli zelo zakompliciran svet. Predvsem preveč nekritično povzemajo stvari. Ta trenutek v Sloveniji teče javna razprava o namenu prihoda sirskih ubežnikov. Kategoriziramo ljudi, ki bežijo s kriznih žarišč kot ekonomske migrante ali begunce, kar je nesmiselno. Ko človek išče službo, ker so mu zbombardirali domači kraj, se mi zdi ta razprava brez smisla.

No, to so točno te metode postavljanja izrazov, ki posplošijo trpljenje ljudi v vojnah. N. Chomsky v knjigi „Manufacturing consent“ pravi, da imajo 96 odstotno oblast nad pretokom novic samo 4 večje svetovne korporacije. Na RTV sem doživel tak tempo dela. Tam določeni posnetki s terena niso bili na voljo, kot da ne bi obstajali. Enostavno te postavijo v položaj, da opravljaš svoje delo v skupini novinarjev, ki nikoli ni bila na terenu. Sedijo po pisarnah in prevajajo vnaprej pripravljene novice. „Medijski terorizem“, kot bi temu rekli, je ignoranca, ki se producira in reproducira na vseh ravneh družbe. To pa lahko vodi do neznanja, ki krepi fašizem.

Smo v Sloveniji res popolnoma pod oblastjo medijskih botrov?

V Sloveniji sploh niso zanimivi mediji sami, temveč novinarji. Imamo precej kvalitetnih, recimo na Mladini. Tam je manj zaposlenih kot na RTVju, kar omogoča pristnejšo klimo med zaposlenimi. Na RTV se odnosi in kolegialnost hitro izgubita. Večji mediji imajo trhle temelje, a lepe fasade. Zaposluje se ljudi, ki enostavno ne poznajo ne notranje politične scene ne zunanje. Znajo vzbujati napetost pred publiko, to pa je vse. Zgodbe niso pravilno obdelane, zanje ni poglavitno če so neresnične, važno je le da so prve. Medijski botri, pretežno desničarji, na tak način krojijo večji del programa prek političnega ustrahovanja in tako narekujejo tempo, obseg in vsebino informativnega programa javne televizije.

Ločiš zvoke strelov na bojišču?

V Kobaneju sem, ko sem moral zaspati, bil presenečen nad samo bližino in glasnostjo strelov. Ločim predvsem granate. Prva stvar, ki jo osvojiš, je razlikovanje „naših“ in „njihovih“.  Ko sem izvedel, da so vse to streljali z naše strani, sem bil popolnoma pomirjen. Pri metkih predvsem ločim glavno spremembo zvoka, to je ali naboj žvižga med letom. Če na bojišču slišiš samo streljanje, je to še v redu. Ko slišiš ob strelih žvižganje, veš da je namenjeno tebi. Če pa granata prileti nekje v tvoji bližini, moraš ob zračnem udaru zakričati, da izenačiš pritisk. Teh pedantnosti me je vojna hitro naučila.

Imaš preference do različnih kosov orožja?

Sploh ne. V Kobaneju sem pa prisostvoval debati med obrambnim ministrom kantona Kobane Ismetom Šejkom Hasanom in borcem, njegovim majorjem. Prepirala sta se ali je boljša puška M-16, kar je trdil minister, ali kalašnikov, kot je menil major. Ti pogovori so vedno prisotni. Na koncu ne stopim na nobeno stran, kljub temu pa prepoznavam ta razlikovanja. Morda tu v INDE v Kopru ne toliko, tam pa je to priljubljena tematika.

Kaj pogrešaš, ko si tam in kaj pogrešaš, ko si doma?

Na vojnih območjih ne pogrešam nič. Tam ne obstaja ne Slovenija ne tvoja družina ne dom in ne pes. Doma pa pogrešam ljudi, s katerimi se spletejo trdni bratski in sestrski odnosi. To so močne vezi, ki jih čutiš, ko si doma. Slabe stvari pa nosiš sam v sebi. Atmosfera v družbi je popolnoma drugačna v vojni. Ko stopiš na tako območje, te spreleti srh in takoj veš kje si. Ni potrebno slišati strelov, videti trupel, da se zaveš bivanja na kriznem žarišču. Na terenu se s tem poistovetim, zlijem, trdo delam in v tistih trenutkih ne pogrešam ničesar. Ponavadi si tako utrujen, da težko sploh razmišljaš.

Kako si doživel arabsko pomlad skozi oči evropskega aktivista? Kaj vzhodni aktivizem lahko nauči zahodni svet in obratno?
To je kompleksno vprašanje. Vsaka arabska država je doživela svojstveno pomlad. Egipta in Libije ne moremo primerjati in tako je tudi Sirija zgodba zase. Specifik  je preveč.

Na svojih poteh v Gazo sem  vedno potoval skozi Egipt. Doživel sem ga pod Mubarakom, med revolucijo, prehodno vlado in Muslimansko bratovščino. Sedaj spet od daleč spremljam diktaturo. Družba tam je dosegla velike spremembe: uničenje vojaške diktature, volitve, novo oblast in nato nasilne proteste, ki so novoizvoljeno vlado odnesle in spet pripeljale vojaško diktaturo. Vse to v razponu dveh let. O tem so mi prijatelji v Kairu razložili, kako so pravzaprav izgubili zaradi podeželja. To je bila glavna napaka v taktiki revolucije – da je ostala v urbanih centrih, Aleksandriji in Kairu. Premalo upora se je izvozilo na podeželje.

Egipt pozna diktaturo od 1952 do danes, težko je z modernimi orodji kot so internet in mobiteli voditi revolucijo. Ni lahko vzpostaviti pravega upora v arabskih državah, kjer upor pomeni konkretno revolucijo s konkretnimi družbenimi spremembami. V mnogih pogledih je miselnost za to pretoga in rigidna. Oboji se imamo še marsikaj za naučiti eden od drugega.

Pri Egiptu in Siriji lahko govorimo o infiltracijah v te upore s strani tretjih sil s svojimi interesi…

V Egiptu je bil recimo zame pravi fenomen, da je med drugimi prisostvoval Otpor iz Srbije. Posamezniki, ki so rušili Miloševića, so se prodali raznim think tankom iz Amerike, npr. National Endownment for Democracy, ki mu pravijo stric NED. Stric NED je civilna roka CIE, kar je v enem od intervjujev za Washington Post priznal sam direktor NEDa. Tega ne skrivajo. Otpor je bil tako s sredstvi podkrepljen v Gruziji, Kirgiziji in v Ukrajini. Doma imam še vedno majico, na kateri piše KMARA, kar pomeni otpor po Gruzijsko. Na majici je narisana ista značilna pest. V Azerbajdžan recimo niso šli, ker je ta zaveznik zahoda.

Amerika se je na take načine vpletla v egiptovsko revolucijo, da bi ta spodletela in bi lahko spet vstopila vojaška hunta. Novi tak režim pa je prinesel tudi nove politične poboje nasprotnikov. Novinarsko delo se preganja, pobili pa so celo več ljudi, kot jih je Mubarak v desetih letih prej. Ob tem so dobili povečan delež nepovratne vojaške pomoči s strani ZDA in celih 20 milijard dolarjev s strani Saudske Arabije. Ta pa je, ironično, naš zaveznik, ki hkrati podpira tudi ISIS. Sporočilo tega denarja gre pa predvsem drugim v regiji. Če se bodo upirali, jih čakajo še hujše stvari kot so jih bili vajeni.

Bereš Facebook ali Twitter?

Ne, pravzaprav izkoriščam intervju, da povem, da nimam ne Facebook ne Twitter računa. Obstaja pa facebook profil z mojim imenom, ki ga ureja neka neonacistična skupina, zato opozarjam da v primeru, če to kdorkoli bere in obenem verjame, da sem to res jaz pisal, je fucking idiot. Hvala. Fokusiram se, tehtno razmišljam in na kraj pameti mi ne pade, da bi zapravljal čas. Ne razumem, kako bi to doprineslo mojemu novinarskemu delu. To je distrakcija.

Aktualna je naveza Bashar al-Assad in Vladimir Putin. Kakšni so tvoji pomisleki?

Putinu moram priznati izreden intelekt. Ta naveza izhaja iz prepira med Rusijo in zahodom, o tem, ali je zahod premagal komunizem. Rusi pravijo, da je Sovjetska zveza preprosto razpadla sama od sebe. Ne prenesejo položaja poraženca. Do 2008 percepcija zahoda obravnava Ruse kot zgodovinske poražence. To je zahod že leta izkoriščal. Primer za to je širitev zveze NATO. Med Bushevo administracijo je ob priključitvi Gruzije v zvezo NATO Rusija nad njo poslala vojsko. To je bilo jasno sporočilo zahodu, naj jo obravnava enakovredno sebi, kot velesilo. Sledila je Ukrajina. Rusi tako tudi izredno dobro izkoriščajo slabosti zahoda na Bližnjem vzhodu. Po Iraku in Afganistanu, kjer si je zahod napravil slabo podobo, lahko počnejo, kar hočejo in kažejo moč na mednarodnem prizorišču. Več moči, bolje jo lahko iztržijo v pogajanjih. Glede Ukrajine in vseh ostalih nerešenih problemov pa zahod nadaljuje. V NATO zdaj prihaja tudi Črna Gora. Da zaključim s tem – Putina resno ne zanima, ali Bashar al-Assad ostaja predsednik Sirije ali ne. Rusi bodo imeli to deželo zase, potem ko jo je zahod že enkrat zapravil.

Zavoljo nafte?

Rusom se gre zgolj za geostrateške interese. Al Assad pa razmišlja po svoje. Če Sirije ne bo imel sam, je ne bo imel nihče. Bodimo iskreni. Putinova podpora al-Assadu je naravnost kriminalna. Prav tako pa je ZDA na drugi strani zaveznica Saudske Arabije, ki podpira Islamsko državo.

Kot zanimivost naj še omenim, da so se tik pred pariškimi napadi s turškim predsednikom Erdoganom sestali Merklova, Hollande in Cameron. Tu moram poudariti, da je Turčija resnično podpornica ISIS. Kurdi lahko o tem pričajo iz prve roke, kar pogosto počnejo. Tudi nemška televizija je posnela, kako preko meje spuščajo isisovce v Sirijo. To sodelovanje je dejstvo.

Turki in Rusi so v očitnem sporu, naši politiki pa ob tem molčijo. Na eni strani objokujejo žrtve v Parizu, potem podpirajo človeka, ki podpira skupine, ki organizirajo podobne napade. Putin to dobro ve in izkorišča. Tišina Evropske unije pa je oglušujoča. Putin bo znal to hinavščino zahoda izkoristiti sebi v prid. Te veščine najbolje obvlada.

Govori se o formiranju novega zemljevida Bližnjega vzhoda. Kakšen bo po tvoje? V podobi obličja lune?

Po svetu se širijo območja brezvladja, ki goltajo celotne države. Irak, Sirija, Egipt, Libija, Afganistan, Pakistan. Taka območja so tudi v Latinski Ameriki. Mehiko delno obvladajo karteli, pravijo da že 40 odstotkov države. To sploh ne morejo več biti države. Na drugi strani se postavljajo utrdbe kot so Evropa, Avstralija, Amerika ali Izrael. 21. stoletje bodo zaznamovala velika območja brezvladja in na drugi strani utrdbe. Tistim v utrdbah bodo govorili, da so lahko srečni, da živijo za zidovi. Državljanske svoboščine, tudi človekove pravice, nam bodo postopoma odvzete.

Napadi na Charlie Hebdo so pripeljal do prve poteze francoske vlade, ki je bila takojšen poseg v svobodo govora. Francozi so odgovorili s protesti, vendar mediji o tem niso odmevno poročali.

Pri nas je tak aktualni primer ravno dajanje policijskih pooblastil vojski v izrednih razmerah. Predstavljajmo si, da bi na podobnih protestih kot v Sloveniji leta 2012 bila prisotna vojska. Po videnem sem vse bolj prepričan, da se vračajo časi rdečih brigad iz 70ih let, pesimist sem. V EU sprejemamo restriktivne ukrepe glede svobode govora, izražanja, interneta… Mislite da se naša oblast boji IS? Ne, najbolj se bojijo nas. Dobro se zavedajo, da so nas oropali prihodnosti. Beseda pokojnina bo postala arhaizem. V teh zajebanih časih, ki prihajajo, bo postalo najbolj pomembno ozaveščanje in širjenje znanja o…

…o zunanjih grožnjah?

Pa notranjih brate…

Frontline

valencicc